Page 27 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 27
teoretske razprave i: družbeni konteksti in konceptualizacije
državljanske vzgoje
kot preveč krepka za tisto, kar je v bistvu razprava med pedagogi, upra-
vljavci in – ne vedno – najširšo javnostjo. Vendar pa je lahko vsaka im-
plementacija kurikuluma državljanske vzgoje stvar zelo gorečih spopa-
dov še posebej v tistih državah, kjer zgodovinski, politični, kulturni in
ekonomski vidiki odsevajo posebne socialne razmere, v katerih se kaže-
jo nasprotujoče si realnosti.
Lokalni kulturni konteksti in vprašanje univerzalnosti
form državljanstva
Državljanska vzgoja ima v okviru UNESCA zelo pomembno me-
sto na seznamu globalnih prednostnih nalog na področju izobraževa-
nja in je nasploh njegov pomen na skoraj enaki ravni kakor tako visoko
vrednotena cilja kot sta »izobraževanje za vse« ali »vseživljenjsko uče-
nje«. Na svetovnih konferencah o vzgoji in izobraževanju pa bi se lahko
čudili, kako zelo različne države podpirajo pojem državljanske vzgoje.
Toda razlog za to kaže iskati v dejstvu, da pojem ni zelo jasno in še manj
prav strogo specifično opredeljen. V okviru obsežne organizacije, kakr-
šna je UNESCO, je seveda težko pričakovati kakršnekoli zelo natanč-
ne in konkretne opredelitve, vsaj ne v smislu obvezne definicije, ki naj
bi jo brez vseh rezerv sprejemale vse prostovoljno združene države. Ko,
kot udeleženci UNESCOVIH srečanj, poslušamo razprave delegatov iz
vsega sveta, se je nemogoče izogniti primerjavi diskurzov predstavnikov
različnih držav. Le-ti kajpak odsevajo svoje lastne raznolike realnosti, v
katerih so različno razumljene družbene in politične realnosti, z njiho-
vih lastnih zornih kotov pa tudi razumejo prezentacije drugih realnosti
v drugih državah. Čeprav je terminologija podobna, preprosto ni mogo-
če verjeti, da se, denimo, delegat iz Velike Britanije in delegat iz Savdske
Arabije ali Slovenije zares razumeta, ko v medsebojnem pogovoru upora-
bljata pojme, kot so človekove pravice, dolžnosti državljana, enakost spo-
lov ipd. Ali so potemtakem razprave, ki jih organizira UNESCO v svo-
jem globalnem okviru samo vaja v prazni retoriki brez kakršne koli po-
vezave z različnimi družbenimi realnostmi nasploh? Tako enostavno go-
tovo ni. Glede na naravo razprav v UNESCU, ki na primer lahko sesto-
jijo iz stotine intervencij na eni sami seji Komisije za področje edukacije
na Generalni konferenci organizacije, je jasno, da je skupni imenovalec
vedno nekoliko negotovo opredeljen. Generalna konferenca UNESCA
poteka v številnih zasedanjih, razprave pretežno niso objavljene, so pa
arhivirane. Kot nekajkratni udeleženci tovrstnih razprav nekateri avtor-
ji tega raziskovalnega poročila lahko trdimo, da se sicer na splošno pogo-
sto oblikuje presenetljivo visoka stopnja soglasja med predstavniki raz-
državljanske vzgoje
kot preveč krepka za tisto, kar je v bistvu razprava med pedagogi, upra-
vljavci in – ne vedno – najširšo javnostjo. Vendar pa je lahko vsaka im-
plementacija kurikuluma državljanske vzgoje stvar zelo gorečih spopa-
dov še posebej v tistih državah, kjer zgodovinski, politični, kulturni in
ekonomski vidiki odsevajo posebne socialne razmere, v katerih se kaže-
jo nasprotujoče si realnosti.
Lokalni kulturni konteksti in vprašanje univerzalnosti
form državljanstva
Državljanska vzgoja ima v okviru UNESCA zelo pomembno me-
sto na seznamu globalnih prednostnih nalog na področju izobraževa-
nja in je nasploh njegov pomen na skoraj enaki ravni kakor tako visoko
vrednotena cilja kot sta »izobraževanje za vse« ali »vseživljenjsko uče-
nje«. Na svetovnih konferencah o vzgoji in izobraževanju pa bi se lahko
čudili, kako zelo različne države podpirajo pojem državljanske vzgoje.
Toda razlog za to kaže iskati v dejstvu, da pojem ni zelo jasno in še manj
prav strogo specifično opredeljen. V okviru obsežne organizacije, kakr-
šna je UNESCO, je seveda težko pričakovati kakršnekoli zelo natanč-
ne in konkretne opredelitve, vsaj ne v smislu obvezne definicije, ki naj
bi jo brez vseh rezerv sprejemale vse prostovoljno združene države. Ko,
kot udeleženci UNESCOVIH srečanj, poslušamo razprave delegatov iz
vsega sveta, se je nemogoče izogniti primerjavi diskurzov predstavnikov
različnih držav. Le-ti kajpak odsevajo svoje lastne raznolike realnosti, v
katerih so različno razumljene družbene in politične realnosti, z njiho-
vih lastnih zornih kotov pa tudi razumejo prezentacije drugih realnosti
v drugih državah. Čeprav je terminologija podobna, preprosto ni mogo-
če verjeti, da se, denimo, delegat iz Velike Britanije in delegat iz Savdske
Arabije ali Slovenije zares razumeta, ko v medsebojnem pogovoru upora-
bljata pojme, kot so človekove pravice, dolžnosti državljana, enakost spo-
lov ipd. Ali so potemtakem razprave, ki jih organizira UNESCO v svo-
jem globalnem okviru samo vaja v prazni retoriki brez kakršne koli po-
vezave z različnimi družbenimi realnostmi nasploh? Tako enostavno go-
tovo ni. Glede na naravo razprav v UNESCU, ki na primer lahko sesto-
jijo iz stotine intervencij na eni sami seji Komisije za področje edukacije
na Generalni konferenci organizacije, je jasno, da je skupni imenovalec
vedno nekoliko negotovo opredeljen. Generalna konferenca UNESCA
poteka v številnih zasedanjih, razprave pretežno niso objavljene, so pa
arhivirane. Kot nekajkratni udeleženci tovrstnih razprav nekateri avtor-
ji tega raziskovalnega poročila lahko trdimo, da se sicer na splošno pogo-
sto oblikuje presenetljivo visoka stopnja soglasja med predstavniki raz-
