Page 25 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 25
teoretske razprave i: družbeni konteksti in konceptualizacije
državljanske vzgoje
širila po vsem svetu. V tem pogledu obstaja več ravni delovanja, ki naj bi se v
sodobni demokraciji medsebojno dopolnjevale« (Delors, 1996: 62).
Ni mogoče zgrešiti še točke majhne razlike med obema besediloma:
Fukuyama uporablja izraz »liberalna« demokracija, Delors se nanaša
samo na demokracijo. Kljub temu pa lahko rečemo, da je bil že to ve-
lik dosežek za besedilo, ki naj bi postalo neke vrste univerzalna platfor-
ma za izobraževalne politike ter vodilo za večino človeškega sveta. Po-
leg tega Delorsovo poročilo presega mnoge omejitve, ki so značilne za
takšna besedila, tako glede intelektualne artikulacije kot glede na meje
globalnega političnega soglasja. Poglavje, o katerem tukaj razpravljamo,
se začne s predpostavko, da izobraževanje ne more biti zadovoljno s tem,
da bi posamezniki sprejeli samo skupne vrednote, oblikovane v prete-
klosti, in se sklene s projekcijo vloge izobraževanja v participativni de-
mokraciji. Končno pa predpostavlja, da bi se ta praksa morala nadaljeva-
ti še v »okviru civilne družbe«. Toliko kolikor je bilo Delorsovo poroči-
lo spodbudno, in toliko, kolikor je pokazalo svojo učinkovitost (če upo-
števamo njegov vpliv na določitev poglavitnih tem za razpravo v okviru
UNESCO, kot tudi izven njega), pa smo lahko ugotovili, da je prav tako
še vedno omogočalo napačno izenačevanje tudi bistveno različnih praks
na področju vzgoje državljank in državljanov, v takrat vse bolj jasno izri-
sujočem se globalnem družbenem prostoru.
Tako je res v nanosu na problematiko državljanske vzgoje to poro-
čilo ustvarilo možnosti za medkulturni dialog, a je hkrati s tem pokaza-
lo, kako različne kulture (ki zaobsegajo vrsto raznolikih socialnih, poli-
tičnih in verskih družbenih sistemov) spremenijo pomen ključnih poj-
mov, ko gre za njihove domnevno specifične potrebe. Ker je UNESCO
organizacija, ki se bolj ali manj nagiba k ustvarjanju skupne podlage za
širok mednarodni dialog, teži k temu, da ustvarja sporazume in da ne
ustvarja ali celo poglablja nesoglasij. Zato se v tem okviru, v tem čisto
posebnem globalnem »družbenem prostoru« – seveda v razpravah v re-
prezentativnih organih in forumih – odvijajo konceptualna prežemanja
kompleksnih razlik v držah, nazorih, pogledih, odsevih družbenih real-
nosti, ipd., ki se nato prenašajo v lokalna okolja in se spet vračajo v glo-
balni prostor. Poleg UNESCA, ki je vsekakor še vedno merodajna sve-
tovna organizacija, pa v tem prostoru najdemo še vrsto drugih medna-
rodnih ustanov od, prav tako kot UNESCO, medvladnega Sveta Evro-
pe do vse bolj vplivnih globalno in lokalno delujočih nevladnih organi-
zacij. Vse te organizacije, združenja in mreže se ukvarjajo s kategorija-
mi državljanstva in ga definirajo v okvirih projekcij prihodnosti. Koliko
je v vsem skupaj primesi utopičnih zamisli, koliko igre zasebnih, pritlič-
državljanske vzgoje
širila po vsem svetu. V tem pogledu obstaja več ravni delovanja, ki naj bi se v
sodobni demokraciji medsebojno dopolnjevale« (Delors, 1996: 62).
Ni mogoče zgrešiti še točke majhne razlike med obema besediloma:
Fukuyama uporablja izraz »liberalna« demokracija, Delors se nanaša
samo na demokracijo. Kljub temu pa lahko rečemo, da je bil že to ve-
lik dosežek za besedilo, ki naj bi postalo neke vrste univerzalna platfor-
ma za izobraževalne politike ter vodilo za večino človeškega sveta. Po-
leg tega Delorsovo poročilo presega mnoge omejitve, ki so značilne za
takšna besedila, tako glede intelektualne artikulacije kot glede na meje
globalnega političnega soglasja. Poglavje, o katerem tukaj razpravljamo,
se začne s predpostavko, da izobraževanje ne more biti zadovoljno s tem,
da bi posamezniki sprejeli samo skupne vrednote, oblikovane v prete-
klosti, in se sklene s projekcijo vloge izobraževanja v participativni de-
mokraciji. Končno pa predpostavlja, da bi se ta praksa morala nadaljeva-
ti še v »okviru civilne družbe«. Toliko kolikor je bilo Delorsovo poroči-
lo spodbudno, in toliko, kolikor je pokazalo svojo učinkovitost (če upo-
števamo njegov vpliv na določitev poglavitnih tem za razpravo v okviru
UNESCO, kot tudi izven njega), pa smo lahko ugotovili, da je prav tako
še vedno omogočalo napačno izenačevanje tudi bistveno različnih praks
na področju vzgoje državljank in državljanov, v takrat vse bolj jasno izri-
sujočem se globalnem družbenem prostoru.
Tako je res v nanosu na problematiko državljanske vzgoje to poro-
čilo ustvarilo možnosti za medkulturni dialog, a je hkrati s tem pokaza-
lo, kako različne kulture (ki zaobsegajo vrsto raznolikih socialnih, poli-
tičnih in verskih družbenih sistemov) spremenijo pomen ključnih poj-
mov, ko gre za njihove domnevno specifične potrebe. Ker je UNESCO
organizacija, ki se bolj ali manj nagiba k ustvarjanju skupne podlage za
širok mednarodni dialog, teži k temu, da ustvarja sporazume in da ne
ustvarja ali celo poglablja nesoglasij. Zato se v tem okviru, v tem čisto
posebnem globalnem »družbenem prostoru« – seveda v razpravah v re-
prezentativnih organih in forumih – odvijajo konceptualna prežemanja
kompleksnih razlik v držah, nazorih, pogledih, odsevih družbenih real-
nosti, ipd., ki se nato prenašajo v lokalna okolja in se spet vračajo v glo-
balni prostor. Poleg UNESCA, ki je vsekakor še vedno merodajna sve-
tovna organizacija, pa v tem prostoru najdemo še vrsto drugih medna-
rodnih ustanov od, prav tako kot UNESCO, medvladnega Sveta Evro-
pe do vse bolj vplivnih globalno in lokalno delujočih nevladnih organi-
zacij. Vse te organizacije, združenja in mreže se ukvarjajo s kategorija-
mi državljanstva in ga definirajo v okvirih projekcij prihodnosti. Koliko
je v vsem skupaj primesi utopičnih zamisli, koliko igre zasebnih, pritlič-
