Page 23 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 23
teoretske razprave i: družbeni konteksti in konceptualizacije
državljanske vzgoje
eu, 1994: 39). Šolska institucija je v tej konceptualni opredelitvi eden od
dveh ključnih mehanizmov reprodukcije; drugi je družina. Bourdieuju
je nedvomno uspelo (tudi z izdatnim teoretsko reflektiranim empirič-
nim raziskovanjem) prikazati delovanje teh mehanizmov glede na kom-
pleksne sheme distribucije kulturnega kapitala. Reprodukcija distribuci-
je kulturnega kapitala pomeni reprodukcijo družbenih razlik, hierarhič-
nih razmerij itn. Kako razločiti tisto, kar je posledica specifičnih učin-
kov vzgojnoizobraževalnih procesov, od učinkov drugih mehanizmov
reprodukcije, kako v različnih komentarjih delovanja šolske institucije
ali pri ocenjevanjih »ustreznosti« njenih kurikulumov razločiti dejstva
od projekcij (z vpisano inherentno tendenco komentatorja)? To so ne-
dvomno kompleksna vprašanja. V političnih sporih v vsaki demokratič-
ni shemi udeleženci razprav s svojimi »strateškimi razlogi« zelo pogosto
bolj stremijo k zamegljevanju jasnih odgovorov kot k njihovi razjasnitvi.
V vsem tem se konkretne šolske politike lahko še najbolj opirajo na par-
tikularne raziskave, ki s svojimi komparativnimi pristopi in dandanes
že s prodornimi in podrobnimi metodami zajemanja empiričnih podat-
kov najbolje opredelijo dejstva o, denimo, vzgojnoizobraževalnem učin-
ku, dejstva torej, ki jih je mogoče kot taka tudi argumentirati v javni sfe-
ri. Na ravni teorij in »teorij«, nazorov in ideologij pa je najoptimalnejša
strategija šolske politike iskanje »minimalnih konsenzov« med nosilci
dialoga v ožji (t. i.) strokovni in tudi najširši javnosti. Odmik od »flui-
dnih« minimalnih konsenzov na, denimo, ideološko stališče ene izmed
strani v razpravi neizbežno povzroči revolt »drugače mislečih«.
Druga modaliteta (aspekt b) razpravljanja o državljanski vzgoji iz-
vira iz vzgojnoizobraževalnega konteksta in se potemtakem veliko bolj
ukvarja s problematiko samega kurikuluma državljanske vzgoje in nje-
ne »praktikabilnosti« v pedagoškem kontekstu. To pa ne pomeni, da
se v dialoškem prostoru na tem področju prepletanja razsežnosti »stro-
kovnega« z neizogibnimi determinantami političnosti izognemo pro-
blemom, ki se porajajo v prvi različici razpravljanja o zadevni tematiki.
Če se v prvi modaliteti razpravljanja porajajo paradoksi, zaostrena na-
sprotna stališča in ideološko poantirani sklepi, se v drugi modaliteti vse
to sooča z nivojem t. i. pedagoške prakse, kjer se kaj lahko izkaže, da je
vsa problematika dosti bolj zapletena.
državljanske vzgoje
eu, 1994: 39). Šolska institucija je v tej konceptualni opredelitvi eden od
dveh ključnih mehanizmov reprodukcije; drugi je družina. Bourdieuju
je nedvomno uspelo (tudi z izdatnim teoretsko reflektiranim empirič-
nim raziskovanjem) prikazati delovanje teh mehanizmov glede na kom-
pleksne sheme distribucije kulturnega kapitala. Reprodukcija distribuci-
je kulturnega kapitala pomeni reprodukcijo družbenih razlik, hierarhič-
nih razmerij itn. Kako razločiti tisto, kar je posledica specifičnih učin-
kov vzgojnoizobraževalnih procesov, od učinkov drugih mehanizmov
reprodukcije, kako v različnih komentarjih delovanja šolske institucije
ali pri ocenjevanjih »ustreznosti« njenih kurikulumov razločiti dejstva
od projekcij (z vpisano inherentno tendenco komentatorja)? To so ne-
dvomno kompleksna vprašanja. V političnih sporih v vsaki demokratič-
ni shemi udeleženci razprav s svojimi »strateškimi razlogi« zelo pogosto
bolj stremijo k zamegljevanju jasnih odgovorov kot k njihovi razjasnitvi.
V vsem tem se konkretne šolske politike lahko še najbolj opirajo na par-
tikularne raziskave, ki s svojimi komparativnimi pristopi in dandanes
že s prodornimi in podrobnimi metodami zajemanja empiričnih podat-
kov najbolje opredelijo dejstva o, denimo, vzgojnoizobraževalnem učin-
ku, dejstva torej, ki jih je mogoče kot taka tudi argumentirati v javni sfe-
ri. Na ravni teorij in »teorij«, nazorov in ideologij pa je najoptimalnejša
strategija šolske politike iskanje »minimalnih konsenzov« med nosilci
dialoga v ožji (t. i.) strokovni in tudi najširši javnosti. Odmik od »flui-
dnih« minimalnih konsenzov na, denimo, ideološko stališče ene izmed
strani v razpravi neizbežno povzroči revolt »drugače mislečih«.
Druga modaliteta (aspekt b) razpravljanja o državljanski vzgoji iz-
vira iz vzgojnoizobraževalnega konteksta in se potemtakem veliko bolj
ukvarja s problematiko samega kurikuluma državljanske vzgoje in nje-
ne »praktikabilnosti« v pedagoškem kontekstu. To pa ne pomeni, da
se v dialoškem prostoru na tem področju prepletanja razsežnosti »stro-
kovnega« z neizogibnimi determinantami političnosti izognemo pro-
blemom, ki se porajajo v prvi različici razpravljanja o zadevni tematiki.
Če se v prvi modaliteti razpravljanja porajajo paradoksi, zaostrena na-
sprotna stališča in ideološko poantirani sklepi, se v drugi modaliteti vse
to sooča z nivojem t. i. pedagoške prakse, kjer se kaj lahko izkaže, da je
vsa problematika dosti bolj zapletena.
