Page 52 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 52
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
umetniške loči vsaj po posebnem razmerju oziroma po posebni identite-
ti med prisotnim in ne-prisotnim. Mitska simbolika, za razliko od pe-
sniške, ustvarja identiteto med stvarjo in podobo, ki je verujoča – zave-
zujoča, v kolikor v njej ne obstaja moment notranje napetosti med mo-
žnim in resničnim ter med podobnostjo in razlikami.54 Nasprotno pa
naj bi prisotno posnemanje v literaturi služilo simboliziranju odsotnega
in nedosegljivega. Podobno zatrjuje Frye; na eni strani je prav osnovna,
»neodvisna« zgodbena struktura oziroma osredotočenost nanjo tista,
ki literaturo pozitivno razločuje od drugih besednih udejanjenj mytho-
sa, na drugi strani ima literarni jezik, za razliko od mitskega, zmeraj svoj
sredobežni in sredotežni vidik. Razmerje sredotežnosti do dejanskih do-
godkov pa je po njegovem mnenju imaginativno oziroma imaginarno.
Kljub temu imaginarno ni tisto, kar bi bistveno razločevalo ume-
tniško od mitske pripovedi. Nasprotno, Ricoeur moči sleherne imagina-
cije pripisuje zmožnost, da prehaja iz ene v drugo izkušnjo in različnost
preoblikuje v identiteto.55 Če so možna različna udejanjenja imaginar-
nega, je mit vsekakor ena izmed teh možnosti, četudi je s svojo utemelje-
nostjo v vnaprejšnji onkrajsvetni hierarhiji danes bržkone nemogoča.56
Čeprav pogosto, denimo, govorimo o utemeljitvenem mitu naroda, je ta
pravzaprav fryjevski mythos, saj gre za temeljno poenotujočo in združu-
jočo strukturo, h kateri se zateka družbena skupina ob gradnji identite-
te, tako rekoč za vir, ob katerem se iskanje napaja. Mitološka reprezen-
tacija pa se nanaša na transcendentalno dano referenco (recimo pogojno
»označenca«) in s to referenco ustvarja zavezujočo popolno identiteto,
zaradi katere je beseda – označevalec – vselej fiksna, je podoba in oblika
zunajčloveškega sveta.57 Povezana je z ritualno mimezis, kjer je reprezen-
tacija le medij, skozi katerega je svojo dejavnost izpolnjeval mit kot uvid
v božansko oziroma v identiteto z njim.
Niti zgodovinska pripoved niti fikcija ne premoreta tovrstne tran-
scendentnosti, razlike v njuni sprejemljivosti za ideološkost, ki nasta-
ja znotraj zgodovinskega polja moči kot poenotujočega bistva družbe-
no imaginarnega, pa se nanašajo prav na njun način reprezentacije. Prva
se po Iserju vselej nanaša na pragmatično zunanjo referenco dejanske-
ga sveta ali na konstrukcijo sveta, ki je z vzpostavljenimi kriteriji resnič-
nosti vsaj na videz zunanje preverljiv. Fikcijska pripoved pa, kot manife-
54 Boris Paternu, Razpotja slovenske proze (Novo mesto: Dolenjska založba, 1993), 27.
55 Ricoeur, Sé come, 218.
56 O mitu kot enem izmed možnih udejanjenj imaginarnega prim. zlasti 1. pogl. Castoriadisovega dela.
57 Jean Cazeneuve, Sociologija obreda (Ljubljana: ŠKUC; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,
1986), 182–183, 229–230.
umetniške loči vsaj po posebnem razmerju oziroma po posebni identite-
ti med prisotnim in ne-prisotnim. Mitska simbolika, za razliko od pe-
sniške, ustvarja identiteto med stvarjo in podobo, ki je verujoča – zave-
zujoča, v kolikor v njej ne obstaja moment notranje napetosti med mo-
žnim in resničnim ter med podobnostjo in razlikami.54 Nasprotno pa
naj bi prisotno posnemanje v literaturi služilo simboliziranju odsotnega
in nedosegljivega. Podobno zatrjuje Frye; na eni strani je prav osnovna,
»neodvisna« zgodbena struktura oziroma osredotočenost nanjo tista,
ki literaturo pozitivno razločuje od drugih besednih udejanjenj mytho-
sa, na drugi strani ima literarni jezik, za razliko od mitskega, zmeraj svoj
sredobežni in sredotežni vidik. Razmerje sredotežnosti do dejanskih do-
godkov pa je po njegovem mnenju imaginativno oziroma imaginarno.
Kljub temu imaginarno ni tisto, kar bi bistveno razločevalo ume-
tniško od mitske pripovedi. Nasprotno, Ricoeur moči sleherne imagina-
cije pripisuje zmožnost, da prehaja iz ene v drugo izkušnjo in različnost
preoblikuje v identiteto.55 Če so možna različna udejanjenja imaginar-
nega, je mit vsekakor ena izmed teh možnosti, četudi je s svojo utemelje-
nostjo v vnaprejšnji onkrajsvetni hierarhiji danes bržkone nemogoča.56
Čeprav pogosto, denimo, govorimo o utemeljitvenem mitu naroda, je ta
pravzaprav fryjevski mythos, saj gre za temeljno poenotujočo in združu-
jočo strukturo, h kateri se zateka družbena skupina ob gradnji identite-
te, tako rekoč za vir, ob katerem se iskanje napaja. Mitološka reprezen-
tacija pa se nanaša na transcendentalno dano referenco (recimo pogojno
»označenca«) in s to referenco ustvarja zavezujočo popolno identiteto,
zaradi katere je beseda – označevalec – vselej fiksna, je podoba in oblika
zunajčloveškega sveta.57 Povezana je z ritualno mimezis, kjer je reprezen-
tacija le medij, skozi katerega je svojo dejavnost izpolnjeval mit kot uvid
v božansko oziroma v identiteto z njim.
Niti zgodovinska pripoved niti fikcija ne premoreta tovrstne tran-
scendentnosti, razlike v njuni sprejemljivosti za ideološkost, ki nasta-
ja znotraj zgodovinskega polja moči kot poenotujočega bistva družbe-
no imaginarnega, pa se nanašajo prav na njun način reprezentacije. Prva
se po Iserju vselej nanaša na pragmatično zunanjo referenco dejanske-
ga sveta ali na konstrukcijo sveta, ki je z vzpostavljenimi kriteriji resnič-
nosti vsaj na videz zunanje preverljiv. Fikcijska pripoved pa, kot manife-
54 Boris Paternu, Razpotja slovenske proze (Novo mesto: Dolenjska založba, 1993), 27.
55 Ricoeur, Sé come, 218.
56 O mitu kot enem izmed možnih udejanjenj imaginarnega prim. zlasti 1. pogl. Castoriadisovega dela.
57 Jean Cazeneuve, Sociologija obreda (Ljubljana: ŠKUC; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,
1986), 182–183, 229–230.
