Page 50 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 50
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
bežnost, ki bralca znatneje usmerja k identifikaciji z zunanjim svetom,
z njegovimi zakonitostmi in načinom osmišljanja. Eden najznačilnej-
ših takšnih primerov, na katere opozarja Frye, je na ravni metaforične-
ga oblikovanja t. i. »naivna alegorija«, preprosto, neproblematično in
nekonfliktno prevajanje idej v podobe, kakršno je po njegovem mnenju
v temelju ideološko zamaskiranega pisanja, značilnega za sodobno šol-
stvo, avdiovizualne medije itn.47 Frye tako potrjuje vsaj dve hipotezi: da
je ideološka prevelika skladnost prvin; ter da struktura literarnega dela
po večini ne more biti vnaprej ideološka, artikulira se šele v ideoloških
aparatih oziroma v načinu branja, ki izhaja iz specifičnega načina osmi-
šljanja v družbeno-zgodovinski manifestaciji. Nasprotno, literarna ume-
tnina v območju fiktivnega postane prostor, kjer delo prevzema sebi la-
stno obliko.
Skupno vez, ki omogoča ideološko delovanje v besedilu, je moč vi-
deti v razlagi človekove identitete kot pripovedi, ki izhaja prav iz Fryeje-
vega ločevanja med mythos kot sestavljenostjo (kompozicijo) in mitos kot
fabulo ali dejanjem, tj. zbirom posamičnih dogodkov. Človekovo izku-
stvo kot identifikacija je po Ricoeurjevem mnenju časovno izkustvo, ki
je artikulirano kot pripovedni dogodek, pri čemer je dogodek določen
natanko s svojim odnosom do učinkovanja celostne pripovedne oblike
in je torej konstitutivni del hermenevtičnega kroga.48 Akter identifika-
cije, se pravi, nosilec delovanja v pripovedni strukturi sta lahko posame-
znik ali skupina – denimo, narod – in če z Ricoeurjem predpostavim, da
sta temeljni obliki pripovedne strukture fikcija in zgodovina, pri čemer
kot zgodovino razumem sleherno manifestacijo družbeno imaginarne-
ga, je jasno, da je obema skupen potencial identifikacije, pri tem pa je
drugi tip strukture značilnejši za izgradnjo skupinskih tipov identitet.
Zato ni težko razumeti, da sta fikcija in zgodovina tudi dva možna na-
čina ideološkega delovanja, pri čemer fikcija – literatura – vselej oscilira
med ideološkim »šolskim« branjem, notranjim potencialom ideološko-
sti in prevlado fiktivnega.
Če se na tej točki literarnost dotika zgodovinskega, pa prav tako ob-
staja druga stična točka. Tako Ricoeur kakor Frye namreč kot pripove-
dno strukturo pojmujeta tudi mitološko ali mit, kar na eni strani pome-
ni, da je mit oblikovan kot verbalni niz dogodkov, na drugi strani pa,
da ni možno povsem ločevati mita kot niza dogodkov od njihovega be-
sednega udejanjenja v strukturi. Skoraj enaka dvojnost na ravni repre-
47 Frye, Anatomija, 88.
48 Ricoeur, Krog med pripovedjo, 67–72, 105–108, 132–133; Ricoeur, Sé come, 232–233.
bežnost, ki bralca znatneje usmerja k identifikaciji z zunanjim svetom,
z njegovimi zakonitostmi in načinom osmišljanja. Eden najznačilnej-
ših takšnih primerov, na katere opozarja Frye, je na ravni metaforične-
ga oblikovanja t. i. »naivna alegorija«, preprosto, neproblematično in
nekonfliktno prevajanje idej v podobe, kakršno je po njegovem mnenju
v temelju ideološko zamaskiranega pisanja, značilnega za sodobno šol-
stvo, avdiovizualne medije itn.47 Frye tako potrjuje vsaj dve hipotezi: da
je ideološka prevelika skladnost prvin; ter da struktura literarnega dela
po večini ne more biti vnaprej ideološka, artikulira se šele v ideoloških
aparatih oziroma v načinu branja, ki izhaja iz specifičnega načina osmi-
šljanja v družbeno-zgodovinski manifestaciji. Nasprotno, literarna ume-
tnina v območju fiktivnega postane prostor, kjer delo prevzema sebi la-
stno obliko.
Skupno vez, ki omogoča ideološko delovanje v besedilu, je moč vi-
deti v razlagi človekove identitete kot pripovedi, ki izhaja prav iz Fryeje-
vega ločevanja med mythos kot sestavljenostjo (kompozicijo) in mitos kot
fabulo ali dejanjem, tj. zbirom posamičnih dogodkov. Človekovo izku-
stvo kot identifikacija je po Ricoeurjevem mnenju časovno izkustvo, ki
je artikulirano kot pripovedni dogodek, pri čemer je dogodek določen
natanko s svojim odnosom do učinkovanja celostne pripovedne oblike
in je torej konstitutivni del hermenevtičnega kroga.48 Akter identifika-
cije, se pravi, nosilec delovanja v pripovedni strukturi sta lahko posame-
znik ali skupina – denimo, narod – in če z Ricoeurjem predpostavim, da
sta temeljni obliki pripovedne strukture fikcija in zgodovina, pri čemer
kot zgodovino razumem sleherno manifestacijo družbeno imaginarne-
ga, je jasno, da je obema skupen potencial identifikacije, pri tem pa je
drugi tip strukture značilnejši za izgradnjo skupinskih tipov identitet.
Zato ni težko razumeti, da sta fikcija in zgodovina tudi dva možna na-
čina ideološkega delovanja, pri čemer fikcija – literatura – vselej oscilira
med ideološkim »šolskim« branjem, notranjim potencialom ideološko-
sti in prevlado fiktivnega.
Če se na tej točki literarnost dotika zgodovinskega, pa prav tako ob-
staja druga stična točka. Tako Ricoeur kakor Frye namreč kot pripove-
dno strukturo pojmujeta tudi mitološko ali mit, kar na eni strani pome-
ni, da je mit oblikovan kot verbalni niz dogodkov, na drugi strani pa,
da ni možno povsem ločevati mita kot niza dogodkov od njihovega be-
sednega udejanjenja v strukturi. Skoraj enaka dvojnost na ravni repre-
47 Frye, Anatomija, 88.
48 Ricoeur, Krog med pripovedjo, 67–72, 105–108, 132–133; Ricoeur, Sé come, 232–233.
