Page 53 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 53
Literatura, ideološkost in imaginarno
stacija fiktivnega, ustvari novo dimenzijo nanašanja, ki ni več opisujoče,
ampak pred-haja pojmovanje resničnega: ustvari lastno, tako rekoč kro-
žno referencialnost, ki ne postane izključno samonanašalna, ker nasta-
ja v razmerju med danim in med posnemanjem, ki ne more biti svoj la-
stni predmet.58 Iser jo podobno kot Ricoeur, a ne le po časovnosti, opre-
deli kot dvojnostno strukturo in jo izvaja iz razmerja, ki ga fiktivno za-
vzema do imaginarnega.59
Svet fikcije in realni svet sta tako drug drugemu prirejena v vzaje-
mni horizontskosti;60 fiktivna pripoved združuje prisotno in ne-priso-
tno v odnosu, ki razkriva njuno podobnost in razliko, ko izhaja iz hkra-
tne povezanosti danega, empiričnega, »zunajtekstualnega«, ter notra-
njega, tekstualnega sveta. Bistvo takšne dvojnostne strukture, ki v igro
požene fiktivno, je v tem, da oba svetova nimata več pomena sama po
sebi, ampak se lahko bereta samo drug skozi drugega – družbeno-zgo-
dovinsko skozi umetno (tekstualno) in obratno –, zato drug drugega na-
pravljata za neresničnega in drug drugega spreminjata v označevalec, ki
ga tisto, kar označuje, več ne zapolnjuje. To ni le izničenje prisotnosti,
ampak fikcijska sopostavitev napotuje na izničenje vsakršne predhodno
vzpostavljene povezave med znaki, zlasti ko z izvlečenjem detajlov iz zu-
nanjega sveta in njihovim vnovičnim poljubnim spajanjem opozarja, da
je potrebno ta svet razumeti le na način, kot da bi bil (Als-ob) svet. V
tem dvojem se fikcija tudi po Iserjevem mnenju razlikuje od zgodovin-
ske in mitološke pripovedi, kajti tovrstno hkratno branje osredišči po-
zornost na znake kot znake. Čeprav oba, Iser in Jauß, zatrjujeta, da fikci-
ja nekaj sporoča o realnosti, to med drugim pomeni, da onemogoča ide-
ološko branje, ki predpostavlja vnaprej določeno zvezo med označencem
in označevalcem ter določen, poenotujoč način razumevanja, poenosta-
vljenega branja smislov. Fikcija kot manifestacija v nasprotju s tem svo-
jo fiktivnost in nezavezujočnost poudarja že z lastno obliko ali vsaj s svo-
jim razmerjem do bralca.
To razmerje bi lahko opredelili tudi kot pripoved, kjer sta dva različ-
na izraza povzdignjena na raven bistva, ne da bi se pri tem ukinila njuna
razlika.61 Ricoeur z opredelitvijo pripovednega glasu v fikciji, ki izposta-
vlja sebe kot pripovedovalca in svoj čas kot ločen od časa pripovedi, opo-
zarja na strukturo dialoškosti vsaj na ravni dialoškega soočanja med pri-
povedovalcem in osebami pripovedi. Dialoškost kot soočanje pa je mo-
58 Iser, The fictive, 224–227.
59 Isto, 223–246, 281–303.
60 Jauß, Estetsko, 125.
61 Ricoeur, Konfiguracija časa, 317.
stacija fiktivnega, ustvari novo dimenzijo nanašanja, ki ni več opisujoče,
ampak pred-haja pojmovanje resničnega: ustvari lastno, tako rekoč kro-
žno referencialnost, ki ne postane izključno samonanašalna, ker nasta-
ja v razmerju med danim in med posnemanjem, ki ne more biti svoj la-
stni predmet.58 Iser jo podobno kot Ricoeur, a ne le po časovnosti, opre-
deli kot dvojnostno strukturo in jo izvaja iz razmerja, ki ga fiktivno za-
vzema do imaginarnega.59
Svet fikcije in realni svet sta tako drug drugemu prirejena v vzaje-
mni horizontskosti;60 fiktivna pripoved združuje prisotno in ne-priso-
tno v odnosu, ki razkriva njuno podobnost in razliko, ko izhaja iz hkra-
tne povezanosti danega, empiričnega, »zunajtekstualnega«, ter notra-
njega, tekstualnega sveta. Bistvo takšne dvojnostne strukture, ki v igro
požene fiktivno, je v tem, da oba svetova nimata več pomena sama po
sebi, ampak se lahko bereta samo drug skozi drugega – družbeno-zgo-
dovinsko skozi umetno (tekstualno) in obratno –, zato drug drugega na-
pravljata za neresničnega in drug drugega spreminjata v označevalec, ki
ga tisto, kar označuje, več ne zapolnjuje. To ni le izničenje prisotnosti,
ampak fikcijska sopostavitev napotuje na izničenje vsakršne predhodno
vzpostavljene povezave med znaki, zlasti ko z izvlečenjem detajlov iz zu-
nanjega sveta in njihovim vnovičnim poljubnim spajanjem opozarja, da
je potrebno ta svet razumeti le na način, kot da bi bil (Als-ob) svet. V
tem dvojem se fikcija tudi po Iserjevem mnenju razlikuje od zgodovin-
ske in mitološke pripovedi, kajti tovrstno hkratno branje osredišči po-
zornost na znake kot znake. Čeprav oba, Iser in Jauß, zatrjujeta, da fikci-
ja nekaj sporoča o realnosti, to med drugim pomeni, da onemogoča ide-
ološko branje, ki predpostavlja vnaprej določeno zvezo med označencem
in označevalcem ter določen, poenotujoč način razumevanja, poenosta-
vljenega branja smislov. Fikcija kot manifestacija v nasprotju s tem svo-
jo fiktivnost in nezavezujočnost poudarja že z lastno obliko ali vsaj s svo-
jim razmerjem do bralca.
To razmerje bi lahko opredelili tudi kot pripoved, kjer sta dva različ-
na izraza povzdignjena na raven bistva, ne da bi se pri tem ukinila njuna
razlika.61 Ricoeur z opredelitvijo pripovednega glasu v fikciji, ki izposta-
vlja sebe kot pripovedovalca in svoj čas kot ločen od časa pripovedi, opo-
zarja na strukturo dialoškosti vsaj na ravni dialoškega soočanja med pri-
povedovalcem in osebami pripovedi. Dialoškost kot soočanje pa je mo-
58 Iser, The fictive, 224–227.
59 Isto, 223–246, 281–303.
60 Jauß, Estetsko, 125.
61 Ricoeur, Konfiguracija časa, 317.
