Page 56 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 56
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
na skozi deskripcijo. Slednje je možno le tam, kjer se besedila naslanja-
jo pretežno na izkustvene oziroma materialne sestavine, ali pa tam, kjer
nad slednjimi ne prevladajo afektivna – ali idejna navzkrižja. Delovanje
na bralčevo afektivnost je lahko učinkovit dejavnik ideološke interpela-
cije, vendar le, dokler je ustrezno prepoznavno, vpeto v izkustveni odnos
do sveta, v katerega je šele vključena tudi sleherna idejna plast umetni-
škega dela, če hoče apelirati na bralca. Zato bo tudi ideološki potencial
idejnih, racionalnih in teoretskih plasti literarnega dela udejanjen samo,
če bo usklajen s plastmi, ki zbujajo izkustveni odnos do sveta. Idejne pr-
vine bodo usmerjevalec interpelacije, toda če bo zgradba literarnega dela
izpostavila različne, nasprotujoče si ali enakovredne idejne prvine, nobe-
na ne bo zmožna delovati kot enoznačni potencial ideološke interpelaci-
je; prav tako bo ideološka funkcija motena, če bo v zgradbi besedila pre-
veliko neskladje med idejnimi in snovno-materialnimi prvinami in sle-
dnje ne bodo dovolj močne, da bi bila možna polna ideološka identifi-
kacija s praviloma enoznačnim smislom. Zdi se celo, da v nekaterih pri-
merih, denimo v primerih refleksivne lirike, idejne prvine nastopijo kot
tvorec dvojnostne strukture besedila, le da ne sprožijo čustvenega, am-
pak refleksivni odziv. Seveda pa je tudi tu težko ločevati, kdaj so, deni-
mo v junakovih razmišljanjih, idejno-racionalne prvine del zunajtekstu-
alnih polj ali snovno-materialnih pramenov pripovedi.
Tako je mimogrede mogoče reči, da je med vrstami za ideološkost
najmanj dovzetna poezija, ker so v njej navadno oslabljene prav snov-
ne prvine, vključno z vsakdanjim praktičnim izkustvom, ki ima ključ-
no vlogo pri identifikaciji-interpelaciji bralca.67 Čeprav v poeziji obenem
le težko govorimo o pripovednem glasu, je ravno v njej zaradi afektivno-
emocionalne izpostavljenosti lirskega subjekta in njegovih stilističnih
sredstev najbolj korenito vzpostavljen glas kot tekstualno polje, ki ruši
neproblematičnost identifikacije z zunajtekstualnimi svetovi. Seveda to
ne velja za sleherno poezijo; lirika, ki se približuje epskemu pripovedo-
vanju, se že pomika proti drugemu modelu besedil, kjer takšna identifi-
kacija ni problematična. Vse to je imel najbrž v mislih Mukařovský, ko
je zatrjeval, da estetska funkcija stvarne, snovne, praktične, idejne, etič-
ne in druge prvine iztrga iz njihovega neposrednega stika z ustrezno ži-
vljenjsko vrednoto in jih zgnete v novo, drugačno dinamiko umetniške-
ga dela. Ideološkost se tako kaže kot nasprotje estetskemu prav v tem, da
67 Tudi Kos v svojem pregledu lirike opozarja na majhno verjetnost prevladujoče spoznavne oziroma
snovne komponente v poeziji, gl. Lirika (Ljubljana: Državna založba Slovenije; Slovenska akademi-
ja znanosti in umetnosti, 1993), 64 idr.
na skozi deskripcijo. Slednje je možno le tam, kjer se besedila naslanja-
jo pretežno na izkustvene oziroma materialne sestavine, ali pa tam, kjer
nad slednjimi ne prevladajo afektivna – ali idejna navzkrižja. Delovanje
na bralčevo afektivnost je lahko učinkovit dejavnik ideološke interpela-
cije, vendar le, dokler je ustrezno prepoznavno, vpeto v izkustveni odnos
do sveta, v katerega je šele vključena tudi sleherna idejna plast umetni-
škega dela, če hoče apelirati na bralca. Zato bo tudi ideološki potencial
idejnih, racionalnih in teoretskih plasti literarnega dela udejanjen samo,
če bo usklajen s plastmi, ki zbujajo izkustveni odnos do sveta. Idejne pr-
vine bodo usmerjevalec interpelacije, toda če bo zgradba literarnega dela
izpostavila različne, nasprotujoče si ali enakovredne idejne prvine, nobe-
na ne bo zmožna delovati kot enoznačni potencial ideološke interpelaci-
je; prav tako bo ideološka funkcija motena, če bo v zgradbi besedila pre-
veliko neskladje med idejnimi in snovno-materialnimi prvinami in sle-
dnje ne bodo dovolj močne, da bi bila možna polna ideološka identifi-
kacija s praviloma enoznačnim smislom. Zdi se celo, da v nekaterih pri-
merih, denimo v primerih refleksivne lirike, idejne prvine nastopijo kot
tvorec dvojnostne strukture besedila, le da ne sprožijo čustvenega, am-
pak refleksivni odziv. Seveda pa je tudi tu težko ločevati, kdaj so, deni-
mo v junakovih razmišljanjih, idejno-racionalne prvine del zunajtekstu-
alnih polj ali snovno-materialnih pramenov pripovedi.
Tako je mimogrede mogoče reči, da je med vrstami za ideološkost
najmanj dovzetna poezija, ker so v njej navadno oslabljene prav snov-
ne prvine, vključno z vsakdanjim praktičnim izkustvom, ki ima ključ-
no vlogo pri identifikaciji-interpelaciji bralca.67 Čeprav v poeziji obenem
le težko govorimo o pripovednem glasu, je ravno v njej zaradi afektivno-
emocionalne izpostavljenosti lirskega subjekta in njegovih stilističnih
sredstev najbolj korenito vzpostavljen glas kot tekstualno polje, ki ruši
neproblematičnost identifikacije z zunajtekstualnimi svetovi. Seveda to
ne velja za sleherno poezijo; lirika, ki se približuje epskemu pripovedo-
vanju, se že pomika proti drugemu modelu besedil, kjer takšna identifi-
kacija ni problematična. Vse to je imel najbrž v mislih Mukařovský, ko
je zatrjeval, da estetska funkcija stvarne, snovne, praktične, idejne, etič-
ne in druge prvine iztrga iz njihovega neposrednega stika z ustrezno ži-
vljenjsko vrednoto in jih zgnete v novo, drugačno dinamiko umetniške-
ga dela. Ideološkost se tako kaže kot nasprotje estetskemu prav v tem, da
67 Tudi Kos v svojem pregledu lirike opozarja na majhno verjetnost prevladujoče spoznavne oziroma
snovne komponente v poeziji, gl. Lirika (Ljubljana: Državna založba Slovenije; Slovenska akademi-
ja znanosti in umetnosti, 1993), 64 idr.
