Page 51 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 51
Literatura, ideološkost in imaginarno
zentacije konstitutivno zaznamuje dvopolno strukturo literarne pripo-
vedi kot samorazkrivajoče se pripovedi. Ricoeur kot eno temeljnih zna-
čilnosti literarne pripovedi opredeli dvojnost med pripovedovalcem in
svetom, ki ga ta izreka; kajti pripovedovalec kot avtor diskurza določi se-
danjost, ki je sedanjost pripovedi, medtem ko osebe razgrinjajo svoj la-
stni čas; tako se v podvojitvi med izrekanim in izrečenim zasnuje podvo-
jitev med pripovednim glasom in pripovednim glediščem.49 Podvojenost
časa, ki s tem nastaja v literarnem delu, je po svojem bistvu nadčasovna,
toda prehodna; njena moč je, da »zaprte posode diskontinuiranih dob pre-
oblikuje v kontinuirano trajanje«,50 kar pomeni, da so časovni delci mo-
goči šele iz brezčasovne celote in obratno.
Podobnost tovrstne časovne strukture s predmoderno ritualno in
mitološko shemo je najočitnejša iz raziskav Mircea Eliadeja, ki mitolo-
ško strukturo tolmači kot krožno »večno« vračanje. Gre za struktu-
ro, v kateri sta mitski illo tempore in prostor kot središče sveta prisotna
kot hkratni (brezčasni) tukajšnji čas in prostor.51 Aristotelovo naspro-
tovanje Platonovi zamisli umetniškega posnemanja kot navadnega po-
navljanja eidosov ali stvari in njegovo Platonovi nasprotno zamisel po-
ustvarjanja kot dokončanja potencialnosti obstoječega je potrebno bra-
ti ravno v tej luči.52 Platonova reakcija je izraz spremembe v epistemolo-
ški strukturi antičnega sveta, kjer je logos namesto mitske totalitete vse
bolj pridobival intelektualne, racionalne razsežnosti. Aristotelovo opre-
delitev in kasnejše opredelitve umetniške mimezis tako berem kot poiz-
kus, nasproten Platonu, da s potrditvijo obstoječega stanja v njenem ob-
stoju in strukturi najde nadomestitev nekdanje mitske totalitete, kar po-
meni tudi njeno prvobitno ustvarjalno sposobnost.53 Strukturno podob-
nost, a obenem razliko med mitsko in »pesniško« pripovedjo bo po-
temtakem, poleg dvojne časovnosti, mogoče najti v načinu (ustvarjalne)
reprezentacije, natančneje, v odnosu do reference. Mitska pripoved se od
49 Paul Ricoeur, Konfiguracija časa v fikcijski pripovedi (Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2001), 209–212.
50 Isto, 324.
51 Eliadejeve raziskave so dostopne predvsem v njegovem delu Kozmos in zgodovina: mit o večnem
vračanju (Ljubljana: Nova revija, 1992). Prav tako v delu Zgodovina religioznih verovanj in idej (Ljublja-
na: DZS; Društvo za primerjalno religiologijo, 1996). Na podobnost mitološke strukture z estet-
skim izkustvom pa opozarja Janez Vrečko v študiji Ep in tragedija (Maribor: Obzorja, 1994).
52 Iser, The fictive, 281–287.
53 Glede Platonovega poskusa nadomestitve nekdanje mitske totalitete primerjaj razlago Platonove in
Aristotelove mimezis v navedenem delu Janeza Vrečka; prav tako delo Miodraga Pavlovića Poetika
žrtvenog obreda (Beograd: Nolit, 1987), 179 isl. Najbolj sijajno pa ta problem pokaže Ozren Žunec
v svoji razpravi o mimezis, kjer t. i. slikarsko mimezis ločuje od prvobitnejše ontične mimezis in Pla-
tonove težave s pesniškim posnemanjem pripisuje prav pozabi biti, do katere naj bi prišlo v pesniški
oziroma slikarski mimezis. Gl. Žunec, Mimezis.
zentacije konstitutivno zaznamuje dvopolno strukturo literarne pripo-
vedi kot samorazkrivajoče se pripovedi. Ricoeur kot eno temeljnih zna-
čilnosti literarne pripovedi opredeli dvojnost med pripovedovalcem in
svetom, ki ga ta izreka; kajti pripovedovalec kot avtor diskurza določi se-
danjost, ki je sedanjost pripovedi, medtem ko osebe razgrinjajo svoj la-
stni čas; tako se v podvojitvi med izrekanim in izrečenim zasnuje podvo-
jitev med pripovednim glasom in pripovednim glediščem.49 Podvojenost
časa, ki s tem nastaja v literarnem delu, je po svojem bistvu nadčasovna,
toda prehodna; njena moč je, da »zaprte posode diskontinuiranih dob pre-
oblikuje v kontinuirano trajanje«,50 kar pomeni, da so časovni delci mo-
goči šele iz brezčasovne celote in obratno.
Podobnost tovrstne časovne strukture s predmoderno ritualno in
mitološko shemo je najočitnejša iz raziskav Mircea Eliadeja, ki mitolo-
ško strukturo tolmači kot krožno »večno« vračanje. Gre za struktu-
ro, v kateri sta mitski illo tempore in prostor kot središče sveta prisotna
kot hkratni (brezčasni) tukajšnji čas in prostor.51 Aristotelovo naspro-
tovanje Platonovi zamisli umetniškega posnemanja kot navadnega po-
navljanja eidosov ali stvari in njegovo Platonovi nasprotno zamisel po-
ustvarjanja kot dokončanja potencialnosti obstoječega je potrebno bra-
ti ravno v tej luči.52 Platonova reakcija je izraz spremembe v epistemolo-
ški strukturi antičnega sveta, kjer je logos namesto mitske totalitete vse
bolj pridobival intelektualne, racionalne razsežnosti. Aristotelovo opre-
delitev in kasnejše opredelitve umetniške mimezis tako berem kot poiz-
kus, nasproten Platonu, da s potrditvijo obstoječega stanja v njenem ob-
stoju in strukturi najde nadomestitev nekdanje mitske totalitete, kar po-
meni tudi njeno prvobitno ustvarjalno sposobnost.53 Strukturno podob-
nost, a obenem razliko med mitsko in »pesniško« pripovedjo bo po-
temtakem, poleg dvojne časovnosti, mogoče najti v načinu (ustvarjalne)
reprezentacije, natančneje, v odnosu do reference. Mitska pripoved se od
49 Paul Ricoeur, Konfiguracija časa v fikcijski pripovedi (Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2001), 209–212.
50 Isto, 324.
51 Eliadejeve raziskave so dostopne predvsem v njegovem delu Kozmos in zgodovina: mit o večnem
vračanju (Ljubljana: Nova revija, 1992). Prav tako v delu Zgodovina religioznih verovanj in idej (Ljublja-
na: DZS; Društvo za primerjalno religiologijo, 1996). Na podobnost mitološke strukture z estet-
skim izkustvom pa opozarja Janez Vrečko v študiji Ep in tragedija (Maribor: Obzorja, 1994).
52 Iser, The fictive, 281–287.
53 Glede Platonovega poskusa nadomestitve nekdanje mitske totalitete primerjaj razlago Platonove in
Aristotelove mimezis v navedenem delu Janeza Vrečka; prav tako delo Miodraga Pavlovića Poetika
žrtvenog obreda (Beograd: Nolit, 1987), 179 isl. Najbolj sijajno pa ta problem pokaže Ozren Žunec
v svoji razpravi o mimezis, kjer t. i. slikarsko mimezis ločuje od prvobitnejše ontične mimezis in Pla-
tonove težave s pesniškim posnemanjem pripisuje prav pozabi biti, do katere naj bi prišlo v pesniški
oziroma slikarski mimezis. Gl. Žunec, Mimezis.
