Page 57 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 57
Literatura, ideološkost in imaginarno
duši dinamiko trajnih estetskih vrednot, ki naj bi v svoje gibanje zapleta-
la skladnost in nasprotnost vsebovanih notranjih prvin.
Tako se tudi pokaže, da je ideološki potencial, ki je možen zgolj ob
bolj ali manj neproblematični identifikaciji z zunanjim svetom, neob-
hodno vezan na snovne plasti besedila, ki so temelj slehernega opisa in
najbrž tudi tistega, kar Frye imenuje deskriptivni jezik, ki ga povezuje z
dobo zgodovine in pogojno novega veka.68 Snovno-materialne prvine, ki
so osnovno vezno tkivo potencialno ideološkega besedila in so spodbuje-
valke sprejemnikove identifikacije z zunajtekstualnim svetom, lahko za-
krivajo, podpirajo ali poudarjajo idejne prvine – glede na način vezave je
ideološkost zaznavna kot prikrivanje, legitimacija ali reifikacija –, med-
tem ko afektivne prvine vselej sodelujejo le kot podpora. Razmerje med
tekstualnim poljem in zunajtekstualnimi polji je na takšen način kar se
da zakrito in ne izpostavljeno, pozornost bralca ni usmerjena k obliko-
vanosti besedila, ampak k identifikaciji s poenostavljenimi smisli zunaj-
tekstualne realnosti, katere označevalec oziroma »deskriptor« je bese-
dilo; kajti zunajtekstualni svet je tisti svet, iz katerega interpelacija izha-
ja in na katerega se interpelacija obenem nanaša, v trenutku, ko bralec
iz ujetosti v igro fiktivnega svoj odnos prenese na družbeno imaginar-
no osmišljanje sveta. Toda ta povratna zanka – čeprav se na prvi pogled
zdi tako – vseeno še ne pomeni gotovega ideološkega delovanja. Četudi
se struktura, ki se naslanja pretežno na zunajtekstualno realnost, izmi-
ka delovanju fiktivnega kot performativni reprezentaciji in prehaja zla-
sti v območje izkustvenega ter deloma v območje spoznavnega, sama po
sebi ne sproža ideološke funkcije. Tovrstna struktura besedilo zgolj pre-
naša (nazaj) v delovno območje družbeno imaginarnega, kar zlasti po-
meni, da obe vrsti imaginarnega – družbeno imaginarno in fiktivno – v
besedilu lahko soobstajata, in to celo tako, da ne rušita celovitosti estet-
skega izkustva.
Na tej točki se pravzaprav vračam k povratni zanki med struktu-
ro in recepcijo. Ideološko bo takšna struktura dojeta šele takrat, ko bo
v njenem delovanju intervenirala moč, ki bo skušala dokončno zapre-
ti siceršnjo pomensko odprtost, značilno tudi za spodbudo družbeno
imaginarnega; morebitni poskus zaprtja smislov pa je vselej odvisen od
konkretne družbe oziroma družbeno zgodovinskega. Udejanji se lahko
šele s kodom tvorbe in recepcije literarnih tekstov v družbeno zgodo-
vinskem, ne more pa biti zapisan zgolj v strukturi. Zato ideološka funk-
cija vselej obstaja zgolj kot možnost, ki jo bosta ali pa ne bosta udejanji-
68 Frye, The great code, 3–77.
duši dinamiko trajnih estetskih vrednot, ki naj bi v svoje gibanje zapleta-
la skladnost in nasprotnost vsebovanih notranjih prvin.
Tako se tudi pokaže, da je ideološki potencial, ki je možen zgolj ob
bolj ali manj neproblematični identifikaciji z zunanjim svetom, neob-
hodno vezan na snovne plasti besedila, ki so temelj slehernega opisa in
najbrž tudi tistega, kar Frye imenuje deskriptivni jezik, ki ga povezuje z
dobo zgodovine in pogojno novega veka.68 Snovno-materialne prvine, ki
so osnovno vezno tkivo potencialno ideološkega besedila in so spodbuje-
valke sprejemnikove identifikacije z zunajtekstualnim svetom, lahko za-
krivajo, podpirajo ali poudarjajo idejne prvine – glede na način vezave je
ideološkost zaznavna kot prikrivanje, legitimacija ali reifikacija –, med-
tem ko afektivne prvine vselej sodelujejo le kot podpora. Razmerje med
tekstualnim poljem in zunajtekstualnimi polji je na takšen način kar se
da zakrito in ne izpostavljeno, pozornost bralca ni usmerjena k obliko-
vanosti besedila, ampak k identifikaciji s poenostavljenimi smisli zunaj-
tekstualne realnosti, katere označevalec oziroma »deskriptor« je bese-
dilo; kajti zunajtekstualni svet je tisti svet, iz katerega interpelacija izha-
ja in na katerega se interpelacija obenem nanaša, v trenutku, ko bralec
iz ujetosti v igro fiktivnega svoj odnos prenese na družbeno imaginar-
no osmišljanje sveta. Toda ta povratna zanka – čeprav se na prvi pogled
zdi tako – vseeno še ne pomeni gotovega ideološkega delovanja. Četudi
se struktura, ki se naslanja pretežno na zunajtekstualno realnost, izmi-
ka delovanju fiktivnega kot performativni reprezentaciji in prehaja zla-
sti v območje izkustvenega ter deloma v območje spoznavnega, sama po
sebi ne sproža ideološke funkcije. Tovrstna struktura besedilo zgolj pre-
naša (nazaj) v delovno območje družbeno imaginarnega, kar zlasti po-
meni, da obe vrsti imaginarnega – družbeno imaginarno in fiktivno – v
besedilu lahko soobstajata, in to celo tako, da ne rušita celovitosti estet-
skega izkustva.
Na tej točki se pravzaprav vračam k povratni zanki med struktu-
ro in recepcijo. Ideološko bo takšna struktura dojeta šele takrat, ko bo
v njenem delovanju intervenirala moč, ki bo skušala dokončno zapre-
ti siceršnjo pomensko odprtost, značilno tudi za spodbudo družbeno
imaginarnega; morebitni poskus zaprtja smislov pa je vselej odvisen od
konkretne družbe oziroma družbeno zgodovinskega. Udejanji se lahko
šele s kodom tvorbe in recepcije literarnih tekstov v družbeno zgodo-
vinskem, ne more pa biti zapisan zgolj v strukturi. Zato ideološka funk-
cija vselej obstaja zgolj kot možnost, ki jo bosta ali pa ne bosta udejanji-
68 Frye, The great code, 3–77.
