Page 54 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 54
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
goče najti tudi v liriki, kar je posledica »dvojnostne strukture«, ki tako
na formalni ravni kot v semantičnem polju iztrga označevalce iz zunajte-
kstualnih polj, jih znotraj tekstualnega polja izbriše, osami, sprevrne ter
ponovno spaja po svoje, tako da stari pomeni pridobivajo nove pomen-
skosti in vseskozi stopajo v dialogiziranje, relativizirajo druge pomene,
ki so jih prej morebiti izbrisovali, skratka, nikoli ne zaprejo kroga mo-
žnih pomenskih kombinacij in možnih branj in prav zaradi tega ne za-
padejo (ali težje zapadejo) v možnost poenotujočega ideološkega branja.
Notranja »dialoškost« ter zunanja fiktivna sopostavitev notranjetekstu-
alnih in zunajtekstualnih svetov torej delujeta v nekakšni krožni sood-
visnosti.
Dialoškost v tem oziru zaznamuje tisto načelo sestavljanja, ki ga
Mukařovský opredeli kot skladnost in nasprotnost prvin, Floyd Merrel
pa kot »gibanje«. Ko Mukařovský opredeljuje različne funkcije v ume-
tniškem delu, zatrjuje, da mora takšno delo, poleg tega, da v sebi nosi čim
številčnejše in čim bolj raznolike sledi zunajestetskih vrednot, te prvi-
ne dinamizirati v zgradbo, kjer bodo skladnosti med njimi enako moč-
ne kot nasprotja, ne da bi pri tem porušila ravnovesje celote. Umetnine
z močnimi notranjimi nasprotji prav zaradi svoje razklanosti in iz nje iz-
hajajoče večznačnosti nudijo manj primerno osnovo za mehanično, ne-
kritično in nekonfliktno uporabo sistema praktično veljavnih vrednot v
sprejemnikovem okolju.62 Tudi Merrel v svojih semiotičnih analizah po-
sebej opozarja, da estetska vrednost izhaja iz »napetosti« – ne glede na
to, ali je ta ustvarjena na ravni metafore, na ravni metafore-metonimije
ali na ravni celotne umetniške sestave –, ki je posledica neuravnoteženo-
sti med dvema poloma sistema in je vir slehernega gibanja oziroma spre-
membe.63 Še pomembnejšo opazko pa zasledimo pri Levu Vygotskem,
ki mu »pesniška metoda« kot tvorec poglavitnega afektivnega učinka
v umetnosti pomeni sopostavljanje (dveh) svetov, prisotnih ne le na na-
čin logičnega protislovja, temveč mnogo bolj kot afektivne, tj. čustvene
navzkrižnosti; izkušnja bralca je izkušnja nasprotujočih si čustev.64 Vy-
gotskij kasneje pokaže, da čustvo v estetski naravnanosti izhaja iz istih
gonskih energij kot realno občutje, le da je v njej usmerjeno v protislovne
62 Mukařovský, Estetske razprave, 134.
63 Floyd Merrell, Pararealities: the nature of our fictions and how we know them, 60. Podrobnejši pregled Mer-
relovih semiotičnih analiz je dostopen v njegovem kasnejšem delu A semiotic theory of texts (Berlin:
Mouton, 1985), gl. zlasti 178 isl.
64 Lev Vygotskij, Psihologija umetnosti (Beograd: Nolit, 1975), 68–69, 177.
goče najti tudi v liriki, kar je posledica »dvojnostne strukture«, ki tako
na formalni ravni kot v semantičnem polju iztrga označevalce iz zunajte-
kstualnih polj, jih znotraj tekstualnega polja izbriše, osami, sprevrne ter
ponovno spaja po svoje, tako da stari pomeni pridobivajo nove pomen-
skosti in vseskozi stopajo v dialogiziranje, relativizirajo druge pomene,
ki so jih prej morebiti izbrisovali, skratka, nikoli ne zaprejo kroga mo-
žnih pomenskih kombinacij in možnih branj in prav zaradi tega ne za-
padejo (ali težje zapadejo) v možnost poenotujočega ideološkega branja.
Notranja »dialoškost« ter zunanja fiktivna sopostavitev notranjetekstu-
alnih in zunajtekstualnih svetov torej delujeta v nekakšni krožni sood-
visnosti.
Dialoškost v tem oziru zaznamuje tisto načelo sestavljanja, ki ga
Mukařovský opredeli kot skladnost in nasprotnost prvin, Floyd Merrel
pa kot »gibanje«. Ko Mukařovský opredeljuje različne funkcije v ume-
tniškem delu, zatrjuje, da mora takšno delo, poleg tega, da v sebi nosi čim
številčnejše in čim bolj raznolike sledi zunajestetskih vrednot, te prvi-
ne dinamizirati v zgradbo, kjer bodo skladnosti med njimi enako moč-
ne kot nasprotja, ne da bi pri tem porušila ravnovesje celote. Umetnine
z močnimi notranjimi nasprotji prav zaradi svoje razklanosti in iz nje iz-
hajajoče večznačnosti nudijo manj primerno osnovo za mehanično, ne-
kritično in nekonfliktno uporabo sistema praktično veljavnih vrednot v
sprejemnikovem okolju.62 Tudi Merrel v svojih semiotičnih analizah po-
sebej opozarja, da estetska vrednost izhaja iz »napetosti« – ne glede na
to, ali je ta ustvarjena na ravni metafore, na ravni metafore-metonimije
ali na ravni celotne umetniške sestave –, ki je posledica neuravnoteženo-
sti med dvema poloma sistema in je vir slehernega gibanja oziroma spre-
membe.63 Še pomembnejšo opazko pa zasledimo pri Levu Vygotskem,
ki mu »pesniška metoda« kot tvorec poglavitnega afektivnega učinka
v umetnosti pomeni sopostavljanje (dveh) svetov, prisotnih ne le na na-
čin logičnega protislovja, temveč mnogo bolj kot afektivne, tj. čustvene
navzkrižnosti; izkušnja bralca je izkušnja nasprotujočih si čustev.64 Vy-
gotskij kasneje pokaže, da čustvo v estetski naravnanosti izhaja iz istih
gonskih energij kot realno občutje, le da je v njej usmerjeno v protislovne
62 Mukařovský, Estetske razprave, 134.
63 Floyd Merrell, Pararealities: the nature of our fictions and how we know them, 60. Podrobnejši pregled Mer-
relovih semiotičnih analiz je dostopen v njegovem kasnejšem delu A semiotic theory of texts (Berlin:
Mouton, 1985), gl. zlasti 178 isl.
64 Lev Vygotskij, Psihologija umetnosti (Beograd: Nolit, 1975), 68–69, 177.
