Page 55 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 55
Literatura, ideološkost in imaginarno
afekte, ki jih bodisi sublimira bodisi katarzično sprosti.65 V vsakem pri-
meru je protislovnost, zbujena na ravni stilističnih sredstev, temelj bral-
čeve estetske reakcije, ker v njem zbudi dve poudarjeno nasprotni čustvi,
ki jih zgolj deloma spoji. Tako fiktivno v mikrostrukturi teksta ni od-
visno pretežno od besedilnih logičnih ali idejnih prvin, marveč od teh,
ki jih Vygotskij imenuje afektivne. Če je celo v liriki moč govoriti o pri-
povednem glasu, je to mogoče samo v primeru, da ta glas, lirski subjekt,
opredelimo kot nosilca čustvene subjektivnosti, ki poudarja pesem kot
fikcijski tekst; je obenem pobuda (aktivator) in posredovalec fiktivnosti
– estetskosti – teksta, in sicer ravno zato, ker se ne usidra v posredovanju
izkustvenega zunajtekstualnega sveta, marveč v lastni čustveni afektiv-
nosti, ki ji je zunajtekstualnost predvsem podlaga za sopostavitev.
Podobno je razumevanje strukture literarnega dela pri Janku Kosu.
Troje vrst besedilnih prvin, o katerih govori, deloma zrcali delitev funk-
cij pri Mukařovskem,66 saj v praksi nakazujejo funkcijskost, ki je del
estetskega izkustva in brez katere ne bi bilo mogoče določati kakršne
koli ideološkosti. Mogoče je namreč reči, da so afektivno-emocionalne
prvine pretežno pomembne za estetski odziv, da snovno-materialne pr-
vine v bralčevo sprejemanje vnašajo praktično-izkustveni odziv, idejno-
racionalne prvine pa etični, idejni in razumsko-teoretski spoznavni od-
nos. Ker je za ideološkost bistvenega pomena razmerje med tekstualni-
mi in zunajtekstualnimi polji, je bistveno vprašanje, kako na ta razmer-
ja vpliva spajanje posamičnih prvin besedila ter ali ob spajanju navkljub
afektivnim prvinam prevladajo zunajtekstualna polja, ki omogočajo ide-
ološki apel. Z afektivnimi prvinami tekstualno polje dobiva predvsem
svoj mikrostrukturni ali notranjeformalni izraz. S tem afektivno-emo-
cionalne prvine pojmujem ožje od Kosa, kot spodbujevalke odziva na
tekst kot tekst in njegova stilistična sredstva, medtem ko čustva, ki so
del zunajtekstualne realnosti, uvrščam med snovno-materialne sestavi-
ne besedila. Toda prav zaradi tega, ker so afektivne prvine tvorba rico-
eurjevskega pripovednega glasu in s svojo nabitostjo ustavijo pozornost
na aktu sprejemanja, je mogoče reči, da izpostavljena afektivna plast in
izpostavljenost besedila kot teksta zamejujeta možnost ideološkega do-
jemanja besedila, kajti z osredotočenostjo na akt sprejemanja rušita po-
trebno identifikacijo z zunajtekstualnimi polji, za katero je slej ko prej
pomembno, da v njih označevalec zgolj označuje predstavljeno materi-
alno, tj. zunajtekstualno resničnost, oziroma da je ta resničnost poda-
65 Kunst als Katharsis, v: Ästetische Erfarung und literarisches Lernen (Frankfurt am Main: Fischer
Athenäum, 1974), 86–89.
66 Kos, Morfologija, 21, 66.
afekte, ki jih bodisi sublimira bodisi katarzično sprosti.65 V vsakem pri-
meru je protislovnost, zbujena na ravni stilističnih sredstev, temelj bral-
čeve estetske reakcije, ker v njem zbudi dve poudarjeno nasprotni čustvi,
ki jih zgolj deloma spoji. Tako fiktivno v mikrostrukturi teksta ni od-
visno pretežno od besedilnih logičnih ali idejnih prvin, marveč od teh,
ki jih Vygotskij imenuje afektivne. Če je celo v liriki moč govoriti o pri-
povednem glasu, je to mogoče samo v primeru, da ta glas, lirski subjekt,
opredelimo kot nosilca čustvene subjektivnosti, ki poudarja pesem kot
fikcijski tekst; je obenem pobuda (aktivator) in posredovalec fiktivnosti
– estetskosti – teksta, in sicer ravno zato, ker se ne usidra v posredovanju
izkustvenega zunajtekstualnega sveta, marveč v lastni čustveni afektiv-
nosti, ki ji je zunajtekstualnost predvsem podlaga za sopostavitev.
Podobno je razumevanje strukture literarnega dela pri Janku Kosu.
Troje vrst besedilnih prvin, o katerih govori, deloma zrcali delitev funk-
cij pri Mukařovskem,66 saj v praksi nakazujejo funkcijskost, ki je del
estetskega izkustva in brez katere ne bi bilo mogoče določati kakršne
koli ideološkosti. Mogoče je namreč reči, da so afektivno-emocionalne
prvine pretežno pomembne za estetski odziv, da snovno-materialne pr-
vine v bralčevo sprejemanje vnašajo praktično-izkustveni odziv, idejno-
racionalne prvine pa etični, idejni in razumsko-teoretski spoznavni od-
nos. Ker je za ideološkost bistvenega pomena razmerje med tekstualni-
mi in zunajtekstualnimi polji, je bistveno vprašanje, kako na ta razmer-
ja vpliva spajanje posamičnih prvin besedila ter ali ob spajanju navkljub
afektivnim prvinam prevladajo zunajtekstualna polja, ki omogočajo ide-
ološki apel. Z afektivnimi prvinami tekstualno polje dobiva predvsem
svoj mikrostrukturni ali notranjeformalni izraz. S tem afektivno-emo-
cionalne prvine pojmujem ožje od Kosa, kot spodbujevalke odziva na
tekst kot tekst in njegova stilistična sredstva, medtem ko čustva, ki so
del zunajtekstualne realnosti, uvrščam med snovno-materialne sestavi-
ne besedila. Toda prav zaradi tega, ker so afektivne prvine tvorba rico-
eurjevskega pripovednega glasu in s svojo nabitostjo ustavijo pozornost
na aktu sprejemanja, je mogoče reči, da izpostavljena afektivna plast in
izpostavljenost besedila kot teksta zamejujeta možnost ideološkega do-
jemanja besedila, kajti z osredotočenostjo na akt sprejemanja rušita po-
trebno identifikacijo z zunajtekstualnimi polji, za katero je slej ko prej
pomembno, da v njih označevalec zgolj označuje predstavljeno materi-
alno, tj. zunajtekstualno resničnost, oziroma da je ta resničnost poda-
65 Kunst als Katharsis, v: Ästetische Erfarung und literarisches Lernen (Frankfurt am Main: Fischer
Athenäum, 1974), 86–89.
66 Kos, Morfologija, 21, 66.
