Page 49 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 49
Literatura, ideološkost in imaginarno
Med strukturo in recepcijo
Nikita Nankov opozarja na Ecovo trditev, da je proces identifika-
cije tudi v literaturi odvisen od vsiljenega smisla ali načina branja, ki ga
določata bodisi enotna avtoriteta bodisi enotni kód smiselnega tolma-
čenja. Kadar se tvorba in vsiljevanje koda proizvodnje in tolmačenja te-
kstov nanašata na vzpostavljanje skupne družbene identitete, kot trdi
Nankov,44 je pri sprejemu literarnega dela dana osnova za poenostavlje-
no, ideološko poenotujočo identifikacijo smislov, dogodkov in njihovih
povezav. A čeprav bo realizacija ideološke funkcije odvisna od tega, ali
bo norma sprejemnika poudarila ideološke elemente ali pa jih bo na ra-
čun estetskega učinka zanemarila, bo ta poudarek potemtakem možen
le, če bo funkcija sama že imela podlago v specifičnem kodu proizvodnje
teksta. Struktura je na ta način tesno povezana z načinom interpelaci-
je in s prvinami, s pomočjo katerih se vrši interpelacija, kajti o ideolo-
škem učinku je potrebno govoriti tudi kot o ideološki interpelaciji. Ta pa
je možna le, če se bo bralec zmožen identificirati s preko fikcije podani-
mi »realnimi« izjavami, ki jih pozna iz izkustvenega sveta.45 Pri »real-
nih« izjavah gre na prvi pogled za zmes praktično-izkustvenega ter idej-
no-spoznavnega zadržanja, zato bi v besedilu morale obstajati tema dve-
ma izkustvoma ustrezne prvine. Toda na ravni besedilne strukture so bi-
stvenejša razmerja med »realnimi« in »fikcijskimi« prvinami, kajti po
mnenju Machereya in Balibarja umetniško delo deluje ideološko, ko do-
sega »imaginarno razrešitev« ideoloških protislovij. Pravilneje bi bilo
reči, da je potencial ideološkosti večji, kadar razmerje »realnih« in »fik-
cijskih« prvin ne bo kršilo ali preinterpretiralo bralčevih norm recepcije
ter tako rušilo bralčeve identifikacije z zunanjim apelom.
Primerno iztočnico za opredeljevanje besedilnih razmerij nudi razu-
mevanje, po katerem je za literaturo značilno, da njena »resničnost« ob-
staja v strukturi in ne v zunanji izkustveni resničnosti.46 Ta misel Northro-
pa Fryeja izhaja iz predpostavke, da imajo vse besedne strukture svoj sre-
dobežni, v zunanjo resničnost usmerjeni, ter sredotežni vidik, pri čemer
je slednji usmerjen v sámo oblikovanost oziroma v razmerje med bese-
dami. Možnost za ideološko realizacijo se v literarnem delu pojavi v tre-
nutku, ko v procesu branja namesto posebnega ravnovesja, ki ga po Fr-
yejevem mnenju ustvarja usmerjenost v oblikovanost, prevlada sredo-
44 Nikita Nankov, Narratives of National Cultural Identity, Canadian Review of Comparative Literature
27, št. 1–2 (2000), 94–96.
45 Balibar in Macherey, O literaturi, 258–260.
46 Northrop Frye, The Great Code: The Bible and Literature (San Diego: Harcourt Brace Jovanovich,
1983), 46, 61–62; Northrop Frye, Anatomija kritištva (Ljubljana: LUD Literatura, 2004), 73–74.
Med strukturo in recepcijo
Nikita Nankov opozarja na Ecovo trditev, da je proces identifika-
cije tudi v literaturi odvisen od vsiljenega smisla ali načina branja, ki ga
določata bodisi enotna avtoriteta bodisi enotni kód smiselnega tolma-
čenja. Kadar se tvorba in vsiljevanje koda proizvodnje in tolmačenja te-
kstov nanašata na vzpostavljanje skupne družbene identitete, kot trdi
Nankov,44 je pri sprejemu literarnega dela dana osnova za poenostavlje-
no, ideološko poenotujočo identifikacijo smislov, dogodkov in njihovih
povezav. A čeprav bo realizacija ideološke funkcije odvisna od tega, ali
bo norma sprejemnika poudarila ideološke elemente ali pa jih bo na ra-
čun estetskega učinka zanemarila, bo ta poudarek potemtakem možen
le, če bo funkcija sama že imela podlago v specifičnem kodu proizvodnje
teksta. Struktura je na ta način tesno povezana z načinom interpelaci-
je in s prvinami, s pomočjo katerih se vrši interpelacija, kajti o ideolo-
škem učinku je potrebno govoriti tudi kot o ideološki interpelaciji. Ta pa
je možna le, če se bo bralec zmožen identificirati s preko fikcije podani-
mi »realnimi« izjavami, ki jih pozna iz izkustvenega sveta.45 Pri »real-
nih« izjavah gre na prvi pogled za zmes praktično-izkustvenega ter idej-
no-spoznavnega zadržanja, zato bi v besedilu morale obstajati tema dve-
ma izkustvoma ustrezne prvine. Toda na ravni besedilne strukture so bi-
stvenejša razmerja med »realnimi« in »fikcijskimi« prvinami, kajti po
mnenju Machereya in Balibarja umetniško delo deluje ideološko, ko do-
sega »imaginarno razrešitev« ideoloških protislovij. Pravilneje bi bilo
reči, da je potencial ideološkosti večji, kadar razmerje »realnih« in »fik-
cijskih« prvin ne bo kršilo ali preinterpretiralo bralčevih norm recepcije
ter tako rušilo bralčeve identifikacije z zunanjim apelom.
Primerno iztočnico za opredeljevanje besedilnih razmerij nudi razu-
mevanje, po katerem je za literaturo značilno, da njena »resničnost« ob-
staja v strukturi in ne v zunanji izkustveni resničnosti.46 Ta misel Northro-
pa Fryeja izhaja iz predpostavke, da imajo vse besedne strukture svoj sre-
dobežni, v zunanjo resničnost usmerjeni, ter sredotežni vidik, pri čemer
je slednji usmerjen v sámo oblikovanost oziroma v razmerje med bese-
dami. Možnost za ideološko realizacijo se v literarnem delu pojavi v tre-
nutku, ko v procesu branja namesto posebnega ravnovesja, ki ga po Fr-
yejevem mnenju ustvarja usmerjenost v oblikovanost, prevlada sredo-
44 Nikita Nankov, Narratives of National Cultural Identity, Canadian Review of Comparative Literature
27, št. 1–2 (2000), 94–96.
45 Balibar in Macherey, O literaturi, 258–260.
46 Northrop Frye, The Great Code: The Bible and Literature (San Diego: Harcourt Brace Jovanovich,
1983), 46, 61–62; Northrop Frye, Anatomija kritištva (Ljubljana: LUD Literatura, 2004), 73–74.
