Page 46 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 46
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
še natančneje, kot potencial, da moč posreduje z namenom fiksiranja od-
prtosti pomena.
To stališče je mogoče sprejeti le, v kolikor privzamemo prepričanje,
da gre pri potencialu pravzaprav za funkcijo, ki sooblikuje konkretno
udejanjenje imaginarnega oziroma posameznikov odnos do sveta. Funk-
cijo je že Mukařovský opredelil kot način subjektovega uveljavljanja v
svetu in hkrati kot aktivni odnos med stvarjo in ciljem: torej kot dosega-
nje ustreznega stališča do sveta v subjektu.33 Če torej privzamemo, da se
v umetniškem delu lahko udejanjajo različne spodbude imaginarnega in
da funkcije sooblikujejo posameznikov odnos do sveta, je možno v ume-
tnini prepoznati elemente, ki niso enake narave kot estetski, denimo ide-
ološke prvine, ali v umetniškem delu ugotoviti celo premoč kakšne od zu-
najestetskih funkcij.34 Toda pojem funkcije ni povsem neproblematičen.
Hans Robert Jauβ opozarja, da pojem funkcije, kot ga razume Mukařo-
vský, skuša posameznikova izkustva, na katera se funkcija nanaša, objek-
tivizirati, medtem ko so posameznikovi izkustveni svetovi, med katere
uvršča tudi svet estetskega izkustva, veljavni kvečjemu intersubjektivno
in določeni z enako naravnanostjo posameznikov do iste realnosti.35 Po-
glavitnejša težava funkcij v odnosu do posameznikovih izkustev realno-
sti pa je njihova (ne)samostojnost. Jauß pravilno ugotavlja, da Mukařo-
vský kljub občasni zamejitvi predvideva preširoko mnoštvo funkcij, kajti
vse človeške dejavnosti prevaja v funkcije, ne da bi preveril njihovo samo-
stojnost glede na razmeroma maloštevilna sklenjena izkustvena območja
ali naravnanosti do realnosti. To ne pomeni, da je pojem funkcije neupora-
ben, kajti v sebi sklenjena izkustva realnosti in pojem funkcije sta kom-
plementarna, saj se šele v posameznem izkustvu funkcija lahko udejanji.
Pomeni pa, da ideološke funkcije ne moremo vnaprej obravnavati kot sa-
mostojne funkcije, ki bi docela zavzela kakršno koli izkustvo realnosti,
vključno z estetskim izkustvom, ali pa podlagala katero koli literarno
besedilo ali umetniško delo.
Čeprav sistematična razdelava sklenjenih izkustev realnosti v tem
trenutku ni mogoča, nam pri opredeljevanju samostojnosti ali nesamo-
stojnosti ideološke funkcije primerno izhodišče nudi Platon. Iz njegove
prispodobe o daljici je moč izvzeti štiri tipe človekovega dostopanja do
resničnosti, ki jih lahko predpostavimo kot osnovne možnosti odnosov
do sveta: to so domnevanje oziroma sprejemanje podob čutnih zaznav
33 Jan Mukařovský, Estetske razprave (Ljubljana: Slovenska matica, 1978), 34, 160–169, 238–243.
34 Isto, 64.
35 Hans Robert Jauß, Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika (Ljubljana: LUD Literatura, 1998), 123.
še natančneje, kot potencial, da moč posreduje z namenom fiksiranja od-
prtosti pomena.
To stališče je mogoče sprejeti le, v kolikor privzamemo prepričanje,
da gre pri potencialu pravzaprav za funkcijo, ki sooblikuje konkretno
udejanjenje imaginarnega oziroma posameznikov odnos do sveta. Funk-
cijo je že Mukařovský opredelil kot način subjektovega uveljavljanja v
svetu in hkrati kot aktivni odnos med stvarjo in ciljem: torej kot dosega-
nje ustreznega stališča do sveta v subjektu.33 Če torej privzamemo, da se
v umetniškem delu lahko udejanjajo različne spodbude imaginarnega in
da funkcije sooblikujejo posameznikov odnos do sveta, je možno v ume-
tnini prepoznati elemente, ki niso enake narave kot estetski, denimo ide-
ološke prvine, ali v umetniškem delu ugotoviti celo premoč kakšne od zu-
najestetskih funkcij.34 Toda pojem funkcije ni povsem neproblematičen.
Hans Robert Jauβ opozarja, da pojem funkcije, kot ga razume Mukařo-
vský, skuša posameznikova izkustva, na katera se funkcija nanaša, objek-
tivizirati, medtem ko so posameznikovi izkustveni svetovi, med katere
uvršča tudi svet estetskega izkustva, veljavni kvečjemu intersubjektivno
in določeni z enako naravnanostjo posameznikov do iste realnosti.35 Po-
glavitnejša težava funkcij v odnosu do posameznikovih izkustev realno-
sti pa je njihova (ne)samostojnost. Jauß pravilno ugotavlja, da Mukařo-
vský kljub občasni zamejitvi predvideva preširoko mnoštvo funkcij, kajti
vse človeške dejavnosti prevaja v funkcije, ne da bi preveril njihovo samo-
stojnost glede na razmeroma maloštevilna sklenjena izkustvena območja
ali naravnanosti do realnosti. To ne pomeni, da je pojem funkcije neupora-
ben, kajti v sebi sklenjena izkustva realnosti in pojem funkcije sta kom-
plementarna, saj se šele v posameznem izkustvu funkcija lahko udejanji.
Pomeni pa, da ideološke funkcije ne moremo vnaprej obravnavati kot sa-
mostojne funkcije, ki bi docela zavzela kakršno koli izkustvo realnosti,
vključno z estetskim izkustvom, ali pa podlagala katero koli literarno
besedilo ali umetniško delo.
Čeprav sistematična razdelava sklenjenih izkustev realnosti v tem
trenutku ni mogoča, nam pri opredeljevanju samostojnosti ali nesamo-
stojnosti ideološke funkcije primerno izhodišče nudi Platon. Iz njegove
prispodobe o daljici je moč izvzeti štiri tipe človekovega dostopanja do
resničnosti, ki jih lahko predpostavimo kot osnovne možnosti odnosov
do sveta: to so domnevanje oziroma sprejemanje podob čutnih zaznav
33 Jan Mukařovský, Estetske razprave (Ljubljana: Slovenska matica, 1978), 34, 160–169, 238–243.
34 Isto, 64.
35 Hans Robert Jauß, Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika (Ljubljana: LUD Literatura, 1998), 123.
