Page 45 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 45
Literatura, ideološkost in imaginarno
Ideološkost kot funkcija
Umetniško ali literarno delo je v družbi moderne lahko izjava, s ka-
tero subjekti ali skupine stopajo v ideološko merjenje moči, ni pa vse-
lej ideološka izjava. V to nas zlasti prepričujeta opredelitev imaginarne-
ga, ki se dotika širšega razmerja imaginacije (in tako tudi umetnosti) do
družbeno-zgodovinske skupnosti, ter spoznanje, da je ideološko delova-
nje samo radikalizirani del družbeno imaginarnega moderne. Glede na
obstoj različnih paradigem imaginarnega in imaginacije Wolfgang Iser
sklepa, da te niso le posledica različnih videnj, marveč osnovne nedolo-
čenosti imaginarnega, ki se je zmožno izraziti le skozi zaznavne dejavni-
ke in ga zaznavni dejavniki (so)oblikujejo. Imaginarno je prisotno le kot
»utelešenje«, mobilizirano od zunaj,29 med zunanje spodbude (aktiva-
torje) imaginarnega pa sodita tako »Castoriadisovo« družbeno imagi-
narno kot fiktivno, izraženo v umetniških delih.
Iserjevo pojmovanje imaginarnega postavi razmerje med umetno-
stjo in družbo na drugačno raven kot althusserjanska misel, po kateri naj
bi odnosi materialne baze neobhodno pogojevali umetniško delo.30 Iz Is-
erjevega razumevanja sledi, da takšna pogojenost ne obstaja, kajti imagi-
narno, ki je v primarnem modusu nedoločeno, se skozi vsako od spod-
bud udejanja na njej lastni način, res pa je, da so načini udejanjanja, de-
nimo, v umetniškem delu med seboj povezljivi, kar pomeni, da se v njem
poleg fiktivnega lahko udejanji tudi družbeno imaginarno. Zato bi bilo
pretirano ločevanje spodbud imaginarnega enako neupravičeno kot po-
gojevanje umetnosti izključno z družbenimi odnosi, kajti reduktivno bi
bilo trditi, da se imaginarno v umetniškem delu lahko manifestira samo
skozi spodbudo fiktivnega. Estetski učinek umetniškega dela je celo vse-
lej v razmerju do spoznavne oziroma izkustvene identifikacije,31 saj je v
nekem odnosu do zunanjega sveta. Najbrž pa je prav prevelika osamo-
svojitev ustreznih prvin, povezanih z identifikacijami v družbenozgodo-
vinski skupnosti, tista, ki bo umetniško delo iztrgala iz območja delova-
nja fiktivnega in ga postavila v območje družbeno imaginarnega, pose-
bej v območje ideološkega delovanja. Ideološkega delovanja tedaj ne mo-
remo razumeti kot samostojne manifestacije, ampak kvečjemu kot po-
tencial ideologije v umetniškem delu, ki povzroči učinek v stvarnosti;32
29 Iser, The fictive, 181–185, 222, 224.
30 Althusser, Ideologija, 82–84; Balibar in Macherey, O literaturi, 245; prim. tudi Dimitrij Rupel, Literar-
na sociologija (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982), 51.
31 Althusser, O razmerju, 322.
32 Erjavec, Ideologija, 50.
Ideološkost kot funkcija
Umetniško ali literarno delo je v družbi moderne lahko izjava, s ka-
tero subjekti ali skupine stopajo v ideološko merjenje moči, ni pa vse-
lej ideološka izjava. V to nas zlasti prepričujeta opredelitev imaginarne-
ga, ki se dotika širšega razmerja imaginacije (in tako tudi umetnosti) do
družbeno-zgodovinske skupnosti, ter spoznanje, da je ideološko delova-
nje samo radikalizirani del družbeno imaginarnega moderne. Glede na
obstoj različnih paradigem imaginarnega in imaginacije Wolfgang Iser
sklepa, da te niso le posledica različnih videnj, marveč osnovne nedolo-
čenosti imaginarnega, ki se je zmožno izraziti le skozi zaznavne dejavni-
ke in ga zaznavni dejavniki (so)oblikujejo. Imaginarno je prisotno le kot
»utelešenje«, mobilizirano od zunaj,29 med zunanje spodbude (aktiva-
torje) imaginarnega pa sodita tako »Castoriadisovo« družbeno imagi-
narno kot fiktivno, izraženo v umetniških delih.
Iserjevo pojmovanje imaginarnega postavi razmerje med umetno-
stjo in družbo na drugačno raven kot althusserjanska misel, po kateri naj
bi odnosi materialne baze neobhodno pogojevali umetniško delo.30 Iz Is-
erjevega razumevanja sledi, da takšna pogojenost ne obstaja, kajti imagi-
narno, ki je v primarnem modusu nedoločeno, se skozi vsako od spod-
bud udejanja na njej lastni način, res pa je, da so načini udejanjanja, de-
nimo, v umetniškem delu med seboj povezljivi, kar pomeni, da se v njem
poleg fiktivnega lahko udejanji tudi družbeno imaginarno. Zato bi bilo
pretirano ločevanje spodbud imaginarnega enako neupravičeno kot po-
gojevanje umetnosti izključno z družbenimi odnosi, kajti reduktivno bi
bilo trditi, da se imaginarno v umetniškem delu lahko manifestira samo
skozi spodbudo fiktivnega. Estetski učinek umetniškega dela je celo vse-
lej v razmerju do spoznavne oziroma izkustvene identifikacije,31 saj je v
nekem odnosu do zunanjega sveta. Najbrž pa je prav prevelika osamo-
svojitev ustreznih prvin, povezanih z identifikacijami v družbenozgodo-
vinski skupnosti, tista, ki bo umetniško delo iztrgala iz območja delova-
nja fiktivnega in ga postavila v območje družbeno imaginarnega, pose-
bej v območje ideološkega delovanja. Ideološkega delovanja tedaj ne mo-
remo razumeti kot samostojne manifestacije, ampak kvečjemu kot po-
tencial ideologije v umetniškem delu, ki povzroči učinek v stvarnosti;32
29 Iser, The fictive, 181–185, 222, 224.
30 Althusser, Ideologija, 82–84; Balibar in Macherey, O literaturi, 245; prim. tudi Dimitrij Rupel, Literar-
na sociologija (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982), 51.
31 Althusser, O razmerju, 322.
32 Erjavec, Ideologija, 50.
