Page 44 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 44
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
generis – vzdržujemo kot hkrati združeno in razločeno«.23 »Razloče-
valno-sestavljalna« logika (la logique ensembliste-identitaire) je torej v
slehernem družbeno zgodovinskem mehanizem poenotenja pomenov,24
a o ideologiji v njem ni mogoče govoriti, dokler je družbeno imaginarno
še prosto odprto za vdor magme smislov.
Bauman in Giddens v diskurzih moderne opozarjata prav na potla-
čitev drugačnosti in ambivalenc (odprtosti). Glede na to, da celo Casto-
riadis, podobno kot Debeljak, zamejitev ambivalenc zasledi že pri Plato-
nu in Aristotelu, je »razsvetljenski projekt« in prek njega ideologijo mo-
goče pojmovati kot naprednejšo stopnjo racionalnega mišljenja: kot ra-
dikalizacijo, ki – če sledimo Baumanu – prinese vse večjo prevlado vsi-
ljenega poenotenja, eliminacije drugačnosti in fiksiranja pomena. Ideo-
logije se izkažejo kot skrajni poizkus poenotenja smislov v družbi, ki po
opozorilih Aleša Erjavca v moderni ne zavzema družbe v celoti, zavzema
pa večino družbene realnosti.25 Stuart Hall ob tem pripominja, da v oki-
vru družbenega dialoga pomenov nikoli ni mogoče popolnoma zameji-
ti, a prav takšen poskus fiksiranja pomena je razlog, zakaj v družbi posre-
duje moč26 – zaradi česar je ideologijo, tako kot to stori John Thompson,
mogoče opredeliti kot »način, kako smisel služi ohranjanju nadvlade«,
takšna opredelitev pa ideološkost neposredno poveže z odnosi moči in
oblasti v družbi.27 Izjava kot nosilka smisla v družbi moderne ni le sred-
stvo komunikacije, ampak je ponavadi že poseg v svet, ki izhaja iz pozici-
je oziroma iz moči, ki si jo je bil posameznik pridobil v strukturi.28 V pri-
merjavi s splošnejšo odprtostjo družbeno imaginarnega je za delovanje
ideologije torej značilna prav težnja k fiksaciji pomena, in sicer ne glede
na to, ali takšna fiksacija teži k prikrivanju moči, njeni legitimaciji ali k
reifikaciji. Racionalna »razločevalno-sestavljalna« logika s svojim sim-
bolizmom, ki povezuje racionalno in imaginarno in se tako utemeljuje v
tistem, kar definira kot zunanjo preverljivost, pa je poglavitno sredstvo, s
katerim subjekti stopajo v merjenje moči. Ideološke mehanizme je v tem
okviru mogoče pojmovati kot radikalizacijo poenotujoče racionalno-ar-
gumentativne logike.
23 Castoriadis, Imaginary Institution, 127.
24 Isto, 340–345, 359.
25 Aleš Erjavec, Ideologija in umetnost modernizma (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1988), 43.
26 Hall, Introduction, 10.
27 Thompson, Studies in the theory, 40, 73, 129–132.
28 Bourdieu, Language, 66–67.
generis – vzdržujemo kot hkrati združeno in razločeno«.23 »Razloče-
valno-sestavljalna« logika (la logique ensembliste-identitaire) je torej v
slehernem družbeno zgodovinskem mehanizem poenotenja pomenov,24
a o ideologiji v njem ni mogoče govoriti, dokler je družbeno imaginarno
še prosto odprto za vdor magme smislov.
Bauman in Giddens v diskurzih moderne opozarjata prav na potla-
čitev drugačnosti in ambivalenc (odprtosti). Glede na to, da celo Casto-
riadis, podobno kot Debeljak, zamejitev ambivalenc zasledi že pri Plato-
nu in Aristotelu, je »razsvetljenski projekt« in prek njega ideologijo mo-
goče pojmovati kot naprednejšo stopnjo racionalnega mišljenja: kot ra-
dikalizacijo, ki – če sledimo Baumanu – prinese vse večjo prevlado vsi-
ljenega poenotenja, eliminacije drugačnosti in fiksiranja pomena. Ideo-
logije se izkažejo kot skrajni poizkus poenotenja smislov v družbi, ki po
opozorilih Aleša Erjavca v moderni ne zavzema družbe v celoti, zavzema
pa večino družbene realnosti.25 Stuart Hall ob tem pripominja, da v oki-
vru družbenega dialoga pomenov nikoli ni mogoče popolnoma zameji-
ti, a prav takšen poskus fiksiranja pomena je razlog, zakaj v družbi posre-
duje moč26 – zaradi česar je ideologijo, tako kot to stori John Thompson,
mogoče opredeliti kot »način, kako smisel služi ohranjanju nadvlade«,
takšna opredelitev pa ideološkost neposredno poveže z odnosi moči in
oblasti v družbi.27 Izjava kot nosilka smisla v družbi moderne ni le sred-
stvo komunikacije, ampak je ponavadi že poseg v svet, ki izhaja iz pozici-
je oziroma iz moči, ki si jo je bil posameznik pridobil v strukturi.28 V pri-
merjavi s splošnejšo odprtostjo družbeno imaginarnega je za delovanje
ideologije torej značilna prav težnja k fiksaciji pomena, in sicer ne glede
na to, ali takšna fiksacija teži k prikrivanju moči, njeni legitimaciji ali k
reifikaciji. Racionalna »razločevalno-sestavljalna« logika s svojim sim-
bolizmom, ki povezuje racionalno in imaginarno in se tako utemeljuje v
tistem, kar definira kot zunanjo preverljivost, pa je poglavitno sredstvo, s
katerim subjekti stopajo v merjenje moči. Ideološke mehanizme je v tem
okviru mogoče pojmovati kot radikalizacijo poenotujoče racionalno-ar-
gumentativne logike.
23 Castoriadis, Imaginary Institution, 127.
24 Isto, 340–345, 359.
25 Aleš Erjavec, Ideologija in umetnost modernizma (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1988), 43.
26 Hall, Introduction, 10.
27 Thompson, Studies in the theory, 40, 73, 129–132.
28 Bourdieu, Language, 66–67.
