Page 41 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 41
Literatura, ideološkost in imaginarno
zavzame:8 zato Hall meni, da je v interakciji med subjektom in diskur-
zom (ideologijo) treba predvideti tudi subjektov avtonomni odziv. De-
lovanje ideologije tako lahko predpostavimo le kot začasen in ne nujen
stik med subjektom in zanj proizvedenim subjektnim položajem.9 Ta-
kšen sklep izhaja še iz ene logične predpostavke. Če bi subjekt vnaprej
podlegel učinku moči, ko bi samodejno privzel predvideni subjektni po-
ložaj, potem sploh ne bi bilo potrebe po oblikovanju in nadzorovanju s
strani ideologije.10
Drugo težavo pojmovanja »vse-ideologije« je mogoče zaznati v od-
nosu do umetniške prakse. Althusser umetnosti neposredno sicer ne
opredeli kot ideologijo, ji pa, enako kot Macherey in Balibar, podeli pri-
vilegirano razmerje do nje, saj naj bi ideologijo razkrivala in bila hkrati
ideološka interpelacija.11 V obeh primerih gre za klasično teorijo odseva,
po kateri je sleherno delovanje, stanje in osmišljanje, četudi znotraj ume-
tniške prakse, pojmovano kot ideološko, to pa ni problematično le zaradi
omejene avtonomnosti umetniških praks, ampak zlasti zato, ker v ume-
tnosti ne omogoča razločevanja partikularnih ideoloških teženj, deni-
mo nacionalne interpelacije, svetovnonazorske interpelacije itn. Menim,
da slabosti althusserjanske misli izhajajo iz omejenega razumevanja pro-
cesa identifikacije in imaginarnega. Althusserjanci razumevanje ideolo-
gije utemeljijo ravno na imaginarnem, toda imaginarno pojmujejo ne le
kot nekaj, kar je dano prek družbenih struktur, marveč zlasti kot prikri-
vanje družbenih struktur.12 Misel o prikrivanju je utemeljena v lacano-
vskem razumevanju identifikacije. Lacanova dialektika identifikacije iz-
haja iz t. i. zrcalnega stadija, ko prvo srečanje z zunanjo podobo lastnega
telesa v otroku spodbudi razločitev. Če posameznik pred zrcalnim sta-
dijem sebe dojema kot omnipotentni jaz, nerazločen od sveta, z uzrtjem
svoje in materine podobe v zrcalu doseže razcep na sebe in na drugega.
Subjekt skuša sebe prepoznati skozi zunanjo podobo, a ob nezmožnosti
doseči prvotno celovitost je takšno prepoznanje nujno napačno prepo-
8 Stuart Hall, Who Needs ‚Identity‘?, v: Questions of cultural identity, ur. Paul DuGay in Stuart Hall
(London; Thousand Oaks: Sage, 1996), 10–14; Stuart Hall, Introduction, v: Representation: Cultural
Representations and Signifying Practices, ur. Stuart Hall (London; Thousand Oaks: Sage; Open Univer-
sity, 1997), 55–56.
9 Hall, Who Needs, 5–6.
10 Terry Eagleton, Ideology: an introduction (London; New York: Verso, 1991), 45 isl.
11 Louis Althusser, O razmerju umetnosti do spoznanja in ideologije, v: Ideologija in estetski učinek: zbor-
nik, ur. Zoja Skušek-Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 322–324.
12 Althusser, Ideologija, 66–68; Larraín, Ideology, 70, 72.
zavzame:8 zato Hall meni, da je v interakciji med subjektom in diskur-
zom (ideologijo) treba predvideti tudi subjektov avtonomni odziv. De-
lovanje ideologije tako lahko predpostavimo le kot začasen in ne nujen
stik med subjektom in zanj proizvedenim subjektnim položajem.9 Ta-
kšen sklep izhaja še iz ene logične predpostavke. Če bi subjekt vnaprej
podlegel učinku moči, ko bi samodejno privzel predvideni subjektni po-
ložaj, potem sploh ne bi bilo potrebe po oblikovanju in nadzorovanju s
strani ideologije.10
Drugo težavo pojmovanja »vse-ideologije« je mogoče zaznati v od-
nosu do umetniške prakse. Althusser umetnosti neposredno sicer ne
opredeli kot ideologijo, ji pa, enako kot Macherey in Balibar, podeli pri-
vilegirano razmerje do nje, saj naj bi ideologijo razkrivala in bila hkrati
ideološka interpelacija.11 V obeh primerih gre za klasično teorijo odseva,
po kateri je sleherno delovanje, stanje in osmišljanje, četudi znotraj ume-
tniške prakse, pojmovano kot ideološko, to pa ni problematično le zaradi
omejene avtonomnosti umetniških praks, ampak zlasti zato, ker v ume-
tnosti ne omogoča razločevanja partikularnih ideoloških teženj, deni-
mo nacionalne interpelacije, svetovnonazorske interpelacije itn. Menim,
da slabosti althusserjanske misli izhajajo iz omejenega razumevanja pro-
cesa identifikacije in imaginarnega. Althusserjanci razumevanje ideolo-
gije utemeljijo ravno na imaginarnem, toda imaginarno pojmujejo ne le
kot nekaj, kar je dano prek družbenih struktur, marveč zlasti kot prikri-
vanje družbenih struktur.12 Misel o prikrivanju je utemeljena v lacano-
vskem razumevanju identifikacije. Lacanova dialektika identifikacije iz-
haja iz t. i. zrcalnega stadija, ko prvo srečanje z zunanjo podobo lastnega
telesa v otroku spodbudi razločitev. Če posameznik pred zrcalnim sta-
dijem sebe dojema kot omnipotentni jaz, nerazločen od sveta, z uzrtjem
svoje in materine podobe v zrcalu doseže razcep na sebe in na drugega.
Subjekt skuša sebe prepoznati skozi zunanjo podobo, a ob nezmožnosti
doseči prvotno celovitost je takšno prepoznanje nujno napačno prepo-
8 Stuart Hall, Who Needs ‚Identity‘?, v: Questions of cultural identity, ur. Paul DuGay in Stuart Hall
(London; Thousand Oaks: Sage, 1996), 10–14; Stuart Hall, Introduction, v: Representation: Cultural
Representations and Signifying Practices, ur. Stuart Hall (London; Thousand Oaks: Sage; Open Univer-
sity, 1997), 55–56.
9 Hall, Who Needs, 5–6.
10 Terry Eagleton, Ideology: an introduction (London; New York: Verso, 1991), 45 isl.
11 Louis Althusser, O razmerju umetnosti do spoznanja in ideologije, v: Ideologija in estetski učinek: zbor-
nik, ur. Zoja Skušek-Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 322–324.
12 Althusser, Ideologija, 66–68; Larraín, Ideology, 70, 72.
