Page 42 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 42
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
znanje, ker je, kot pravi Elizabeth Grosz, prikrivanje lastne vrzeli: odso-
tnosti fiksne ali dane identitete.13
Podobno naj bi se v ideološkem razmerju individuum-subjekt raz-
cepil na »sebe« in na drugega: označevalec, prek katerega apelira ideo-
loški poziv in za subjekt proizvaja subjektni položaj.14 Razcepitev s svo-
jo prividnostjo prikriva na eni strani subjektovo identitetno vrzel in na
drugi strani odnose družbenih struktur, ki proizvajajo subjektne polo-
žaje. Toda lacanovsko dojemanje imaginarnosti in z njo povezane ideo-
loškosti, kot je opozarjal že Cornelius Castoriadis, preveč sloni na pred-
stavi prividnega drugega.15 Imaginarno je tisto, kar pri posamezniku
omogoča istovetnost in kontinuiteto vsakršnega zaznavanega predme-
ta, medtem ko je podoba oziroma pred-stava, ki je sicer temelj osmišlja-
nja predmetov, šele (udejanjena) povezava, ki jo imaginarno zavzame do
zaznavnega. Imaginarno je tako mogoče pojmovati tudi kot tok, ukore-
ninjen v posameznikovi sposobnosti ustvarjanja predstav ex nihilo. Prav
takšno, kot eruptivna magma potencialnih smislov, se lahko izkaže kot
stična točka med posameznikom, homogenizacijo družbe, ideologijo in
umetniškimi praksami – in sicer zato, ker se vendarle lahko izrazi samo
s stvaritvijo predstave, to pa pomeni s pomočjo simbolne sestavine: sko-
zi smisel kot odnosno vez med označencem in označevalcem. Tako lahko
tudi posameznik zasnuje realnost in svoj prostor v realnosti – svojo iden-
titeto – šele, ko je psiha zamejena v simbolno organizacijo, ki je po Casto-
riadisovem mnenju vselej odvisna od instituta družbe. Šele družbeno imagi-
narno s svojimi splošnimi osmislitvenimi mehanizmi lahko prikliče v bivanje
razmerje med podobo in predmetom, se pravi, smisle.16
Slabost tako pojmovane družbene homogenizacije je vsaj ta, da ne
izpostavlja problema ideološkega in ideologije. To še posebej velja zato,
ker naj bi bil proces homogenizacije nedeljiv, tako da je družba hkrati že
vzpostavljena in šele vzpostavljajoče (se).17 Magma smislov (in psiha) sta
zato zmožni simbolno organizacijo potegniti v preoblikovanja, razgra-
dnjo in spreminjanje, saj s kodom nikoli nista dokončno zamejeni. Toda
Castoriadis z zanikanjem marksistične materialistične osnove, s tem, ko
poudarja simbolno smiselno organizacijo družbe, ne pa materialnih po-
gojev, pušča odprt prostor za obravnavo ideologije, ki ni vezana na klasično
predpostavko o totalizirajoči »vse-ideologiji«. Ideologijo je namreč mo-
13 Grosz, Jacques Lacan, 50.
14 Pêcheux, Diskurz, 115–116, 122–124.
15 Castoriadis, Imaginary Institution, 3; prim. Iser, The fictive.
16 Castoriadis, Imaginary Institution, 308–311.
17 Isto, 108.
znanje, ker je, kot pravi Elizabeth Grosz, prikrivanje lastne vrzeli: odso-
tnosti fiksne ali dane identitete.13
Podobno naj bi se v ideološkem razmerju individuum-subjekt raz-
cepil na »sebe« in na drugega: označevalec, prek katerega apelira ideo-
loški poziv in za subjekt proizvaja subjektni položaj.14 Razcepitev s svo-
jo prividnostjo prikriva na eni strani subjektovo identitetno vrzel in na
drugi strani odnose družbenih struktur, ki proizvajajo subjektne polo-
žaje. Toda lacanovsko dojemanje imaginarnosti in z njo povezane ideo-
loškosti, kot je opozarjal že Cornelius Castoriadis, preveč sloni na pred-
stavi prividnega drugega.15 Imaginarno je tisto, kar pri posamezniku
omogoča istovetnost in kontinuiteto vsakršnega zaznavanega predme-
ta, medtem ko je podoba oziroma pred-stava, ki je sicer temelj osmišlja-
nja predmetov, šele (udejanjena) povezava, ki jo imaginarno zavzame do
zaznavnega. Imaginarno je tako mogoče pojmovati tudi kot tok, ukore-
ninjen v posameznikovi sposobnosti ustvarjanja predstav ex nihilo. Prav
takšno, kot eruptivna magma potencialnih smislov, se lahko izkaže kot
stična točka med posameznikom, homogenizacijo družbe, ideologijo in
umetniškimi praksami – in sicer zato, ker se vendarle lahko izrazi samo
s stvaritvijo predstave, to pa pomeni s pomočjo simbolne sestavine: sko-
zi smisel kot odnosno vez med označencem in označevalcem. Tako lahko
tudi posameznik zasnuje realnost in svoj prostor v realnosti – svojo iden-
titeto – šele, ko je psiha zamejena v simbolno organizacijo, ki je po Casto-
riadisovem mnenju vselej odvisna od instituta družbe. Šele družbeno imagi-
narno s svojimi splošnimi osmislitvenimi mehanizmi lahko prikliče v bivanje
razmerje med podobo in predmetom, se pravi, smisle.16
Slabost tako pojmovane družbene homogenizacije je vsaj ta, da ne
izpostavlja problema ideološkega in ideologije. To še posebej velja zato,
ker naj bi bil proces homogenizacije nedeljiv, tako da je družba hkrati že
vzpostavljena in šele vzpostavljajoče (se).17 Magma smislov (in psiha) sta
zato zmožni simbolno organizacijo potegniti v preoblikovanja, razgra-
dnjo in spreminjanje, saj s kodom nikoli nista dokončno zamejeni. Toda
Castoriadis z zanikanjem marksistične materialistične osnove, s tem, ko
poudarja simbolno smiselno organizacijo družbe, ne pa materialnih po-
gojev, pušča odprt prostor za obravnavo ideologije, ki ni vezana na klasično
predpostavko o totalizirajoči »vse-ideologiji«. Ideologijo je namreč mo-
13 Grosz, Jacques Lacan, 50.
14 Pêcheux, Diskurz, 115–116, 122–124.
15 Castoriadis, Imaginary Institution, 3; prim. Iser, The fictive.
16 Castoriadis, Imaginary Institution, 308–311.
17 Isto, 108.
