Page 43 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 43
Literatura, ideološkost in imaginarno
goče razumeti kot eno od možnih različic družbeno imaginarnega. Na-
tanko tako jo razume tudi Claude Lefort: in sicer kot posebni red ima-
ginarnega, ki svoje legitimnosti ne gradi, tako kot v tradicionalnih druž-
bah, iz nanašanja na sfero transcendentnega, marveč izhaja iz družbe-
nega samega, iz tostranstva, ki ga skuša transhistorizirati.18 Na ta način
Lefort na eni strani ideologijo omeji na kapitalistično družbo, na drugi
strani pa celotno družbeno imaginarno zvede na ideološki proces, zato
se še vedno ne izmakne pojmovanju totalizirajoče vse-ideologije. Toda
Lefort pravilno opozarja, da je ideologijo kot možnost družbeno imagi-
narnega mogoče opredeliti upoštevajoč vzporednice s klasično sociolo-
ško delitvijo na tradicionalne in moderne družbe.
Sociologi, kot sta Charles Taylor ali Zygmunt Bauman, upravičeno
opozarjajo, da se subjekt, katerega simbolne strukture več ne podpira-
jo tradicionalnih imaginarnih predstav, identifikacije zave kot lastnega
problema in vire smisla ter pripoznanja prične iskati drugače,19 vendar
ne nujno prek ideologije. Taylor zatrjuje, da se osmišljanje subjekta t. i.
moderne prenese v notranjost, v individualizirano identiteto, toda indi-
vidualizirana identiteta po drugi strani vodi k volji po obvladovanju oko-
liškega sveta. Vodi torej v gospostvo nad svetom, ki je povezano z uvelja-
vitvijo kartezijanskega dualizma subjekta in objekta, zlasti pa z razsve-
tljensko prevlado razuma in refleksije kot temeljev posameznikovega de-
lovanja na eni strani in diskurzivne avtoritete na drugi strani.20 Diskurz
moderne je torej utemeljen v zmožnosti posameznikovega teleološkega
delovanja in razumskega nadzora nad svojim telesom ter naravo – oko-
lico –, zato je racionalno-individualistično delovanje odsev družbeno
imaginarnega moderne.21 Bauman za racionalno-individualistični dis-
kurz moderne zatrjuje, da ga določa narava jezika, ki »klasificira«: kar
pomeni, da stvari razločuje, zato da jih nato poveže s pomočjo vzorcev
istosti in različnosti.22 Toda takšna je po Castoriadisovem mnenju nara-
va imaginarnega nasploh: imaginarno potrebuje logiko jezika kot koda,
ki se kaže v dimenzijah razločevanja z izbiro (legein) ter urejanja s sesta-
vljanjem in delovanjem (teukhein). »Šele na zelo napredni stopnji jasne-
ga racionalnega mišljenja /.../ pa označevalca, označenca in njuno vez sui
18 Claude Lefort, Les Formes de lhistoire: essais danthropologie politique (Paris: Gallimard, 1978), 295.
19 Taylor, The Politics, 28–30; Bauman, From Pilgrim, 19.
20 O tem prim. Bauman, Modernity; Giddens, Modernity.
21 Wagner, A sociology of modernity, 44–45.
22 Bauman , Modernity, 1.
goče razumeti kot eno od možnih različic družbeno imaginarnega. Na-
tanko tako jo razume tudi Claude Lefort: in sicer kot posebni red ima-
ginarnega, ki svoje legitimnosti ne gradi, tako kot v tradicionalnih druž-
bah, iz nanašanja na sfero transcendentnega, marveč izhaja iz družbe-
nega samega, iz tostranstva, ki ga skuša transhistorizirati.18 Na ta način
Lefort na eni strani ideologijo omeji na kapitalistično družbo, na drugi
strani pa celotno družbeno imaginarno zvede na ideološki proces, zato
se še vedno ne izmakne pojmovanju totalizirajoče vse-ideologije. Toda
Lefort pravilno opozarja, da je ideologijo kot možnost družbeno imagi-
narnega mogoče opredeliti upoštevajoč vzporednice s klasično sociolo-
ško delitvijo na tradicionalne in moderne družbe.
Sociologi, kot sta Charles Taylor ali Zygmunt Bauman, upravičeno
opozarjajo, da se subjekt, katerega simbolne strukture več ne podpira-
jo tradicionalnih imaginarnih predstav, identifikacije zave kot lastnega
problema in vire smisla ter pripoznanja prične iskati drugače,19 vendar
ne nujno prek ideologije. Taylor zatrjuje, da se osmišljanje subjekta t. i.
moderne prenese v notranjost, v individualizirano identiteto, toda indi-
vidualizirana identiteta po drugi strani vodi k volji po obvladovanju oko-
liškega sveta. Vodi torej v gospostvo nad svetom, ki je povezano z uvelja-
vitvijo kartezijanskega dualizma subjekta in objekta, zlasti pa z razsve-
tljensko prevlado razuma in refleksije kot temeljev posameznikovega de-
lovanja na eni strani in diskurzivne avtoritete na drugi strani.20 Diskurz
moderne je torej utemeljen v zmožnosti posameznikovega teleološkega
delovanja in razumskega nadzora nad svojim telesom ter naravo – oko-
lico –, zato je racionalno-individualistično delovanje odsev družbeno
imaginarnega moderne.21 Bauman za racionalno-individualistični dis-
kurz moderne zatrjuje, da ga določa narava jezika, ki »klasificira«: kar
pomeni, da stvari razločuje, zato da jih nato poveže s pomočjo vzorcev
istosti in različnosti.22 Toda takšna je po Castoriadisovem mnenju nara-
va imaginarnega nasploh: imaginarno potrebuje logiko jezika kot koda,
ki se kaže v dimenzijah razločevanja z izbiro (legein) ter urejanja s sesta-
vljanjem in delovanjem (teukhein). »Šele na zelo napredni stopnji jasne-
ga racionalnega mišljenja /.../ pa označevalca, označenca in njuno vez sui
18 Claude Lefort, Les Formes de lhistoire: essais danthropologie politique (Paris: Gallimard, 1978), 295.
19 Taylor, The Politics, 28–30; Bauman, From Pilgrim, 19.
20 O tem prim. Bauman, Modernity; Giddens, Modernity.
21 Wagner, A sociology of modernity, 44–45.
22 Bauman , Modernity, 1.
