Page 40 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 40
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
la potlačeno družbeno zgodovino in zgodovino ideoloških oblik.3 Prav
zaradi tega, ker naj bi izrabljajoč umetniško avtonomnost literatura pri-
krivala družbeno zgodovino, Pierre Macherey in Etienne Balibar literar-
ni učinek opredelita kot privilegirani diskurz podrejanja. Vendar v tovr-
stnih opredelitvah, ki sleherno umetniško prakso razumejo kot ideolo-
ško, naletimo vsaj na dve težavi.
Althusserjanske definicije ideologije in njenih aparatov se naslanja-
jo ne le na obstoj nacionalne države, marveč predvsem na splošno tezo,
da so ideologije kot del nadzidave določene z razrednim bojem4 – in jih
tako vzpostavljajo kot totalizirajočo ali generalno ideologijo, nekakšno
vse-ideologijo, ki naj bi prežemala celoten družbeni sistem in tudi vsako
subjektovo identifikacijo.5 Po mnenju althusserjancev je ideologija torej
centralizirana diskurzivna formacija ali vsaj centralizirana množica di-
skurzivnih tvorb, ki s svojim pozivom posameznika že vnaprej izobli-
kujejo kot svoj subjekt, saj naj bi posameznik v tvorbi samodejno privzel
njemu določeno »prazno mesto«, to je njemu določen subjektni polo-
žaj v ideološkem diskurzu.6 Toda prav predpostavka o samodejnosti pri
privzemanju položaja, na katerega je subjekt pozvan, je izredno proble-
matična. Na podobno težavo opozarja teoretik kulture Stuart Hall, ka-
terega kritika je sicer namenjena Foucaultovemu pojmovanju diskurza,
a jo je mogoče prenesti na področje ideologije že zato, ker se oba poj-
ma v sodobnih teorijah pogosto prekrivata.7 Hall upravičeno opozar-
ja, da subjekt, če bi samodejno privzel subjektni položaj, ne bi imel stal-
nosti ali (lastne) identitete, ker bi njegovo identiteto – ali bolje rečeno,
njegove identitete – neprenehoma določali izključno položaji, ki jih pri-
vzema. Prav tako pa s samodejnim privzemanjem subjektnih položajev
ni mogoče razložiti možnosti, da subjekt določenega položaja sploh ne
3 Balibar in Macherey, O literaturi, 240–267.
4 Zoja Skušek-Močnik, Uvod, v: Ideologija in estetski učinek: zbornik, ur. Zoja Skušek-Močnik (Ljublja-
na: Cankarjeva založba, 1980), 22–25.
5 Althusser, Ideologija, 73–77; Therborn, Ideologija moči, 16,29.
6 Michel Pêcheux, Diskurz in ideologija(e), v: Ideologija in estetski učinek, ur. Zoja Skušek-Močnik (Lju-
bljana: Cankarjeva založba, 1980), 119–120.
7 Stuart Hall je svoje pojmovanje subjektnih položajev in artikulacije že sam prenesel tudi na podro-
čje teorije ideologije – gl.npr. Larraín, Ideology, 76. O problematičnem razmerju med pojmoma ideo-
logija in diskurz tukaj ni smiselno podrobneje govoriti. Vseeno pa naj navedem enega sprejemljivej-
ših poskusov združevanja obeh pojmov. Diane Macdonell tako za ideologijo trdi, da je materialna,
izoblikovana v institucijah in z boji, diskurz pa opredeli kot določeno območje uporabe jezika, ki jo
opredeljujejo institucije, na katere se nanaša, ter položaji, iz katerih prihaja in s katerimi zaznamuje
govorce; hkrati naj bi diskurz pridobil svoj pomen oziroma smisel z nanašanjem na ideološke polo-
žaje, iz katerih izhaja. Gl. Theories of discourse: an introduction (Oxford: Basil Blackwell, 1986), 3, 100.
la potlačeno družbeno zgodovino in zgodovino ideoloških oblik.3 Prav
zaradi tega, ker naj bi izrabljajoč umetniško avtonomnost literatura pri-
krivala družbeno zgodovino, Pierre Macherey in Etienne Balibar literar-
ni učinek opredelita kot privilegirani diskurz podrejanja. Vendar v tovr-
stnih opredelitvah, ki sleherno umetniško prakso razumejo kot ideolo-
ško, naletimo vsaj na dve težavi.
Althusserjanske definicije ideologije in njenih aparatov se naslanja-
jo ne le na obstoj nacionalne države, marveč predvsem na splošno tezo,
da so ideologije kot del nadzidave določene z razrednim bojem4 – in jih
tako vzpostavljajo kot totalizirajočo ali generalno ideologijo, nekakšno
vse-ideologijo, ki naj bi prežemala celoten družbeni sistem in tudi vsako
subjektovo identifikacijo.5 Po mnenju althusserjancev je ideologija torej
centralizirana diskurzivna formacija ali vsaj centralizirana množica di-
skurzivnih tvorb, ki s svojim pozivom posameznika že vnaprej izobli-
kujejo kot svoj subjekt, saj naj bi posameznik v tvorbi samodejno privzel
njemu določeno »prazno mesto«, to je njemu določen subjektni polo-
žaj v ideološkem diskurzu.6 Toda prav predpostavka o samodejnosti pri
privzemanju položaja, na katerega je subjekt pozvan, je izredno proble-
matična. Na podobno težavo opozarja teoretik kulture Stuart Hall, ka-
terega kritika je sicer namenjena Foucaultovemu pojmovanju diskurza,
a jo je mogoče prenesti na področje ideologije že zato, ker se oba poj-
ma v sodobnih teorijah pogosto prekrivata.7 Hall upravičeno opozar-
ja, da subjekt, če bi samodejno privzel subjektni položaj, ne bi imel stal-
nosti ali (lastne) identitete, ker bi njegovo identiteto – ali bolje rečeno,
njegove identitete – neprenehoma določali izključno položaji, ki jih pri-
vzema. Prav tako pa s samodejnim privzemanjem subjektnih položajev
ni mogoče razložiti možnosti, da subjekt določenega položaja sploh ne
3 Balibar in Macherey, O literaturi, 240–267.
4 Zoja Skušek-Močnik, Uvod, v: Ideologija in estetski učinek: zbornik, ur. Zoja Skušek-Močnik (Ljublja-
na: Cankarjeva založba, 1980), 22–25.
5 Althusser, Ideologija, 73–77; Therborn, Ideologija moči, 16,29.
6 Michel Pêcheux, Diskurz in ideologija(e), v: Ideologija in estetski učinek, ur. Zoja Skušek-Močnik (Lju-
bljana: Cankarjeva založba, 1980), 119–120.
7 Stuart Hall je svoje pojmovanje subjektnih položajev in artikulacije že sam prenesel tudi na podro-
čje teorije ideologije – gl.npr. Larraín, Ideology, 76. O problematičnem razmerju med pojmoma ideo-
logija in diskurz tukaj ni smiselno podrobneje govoriti. Vseeno pa naj navedem enega sprejemljivej-
ših poskusov združevanja obeh pojmov. Diane Macdonell tako za ideologijo trdi, da je materialna,
izoblikovana v institucijah in z boji, diskurz pa opredeli kot določeno območje uporabe jezika, ki jo
opredeljujejo institucije, na katere se nanaša, ter položaji, iz katerih prihaja in s katerimi zaznamuje
govorce; hkrati naj bi diskurz pridobil svoj pomen oziroma smisel z nanašanjem na ideološke polo-
žaje, iz katerih izhaja. Gl. Theories of discourse: an introduction (Oxford: Basil Blackwell, 1986), 3, 100.
