Page 39 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 39
eratura,
ideološkost
in imaginarno
Medtem, ko je vprašanje odnosa med literaturo in njeno druž-
beno umeščenostjo prvo sodobnejšo obravnavo doživelo že v
estetskih razpravah Jana Mukařovskega, je v zgodnjih sedemdesetih le-
tih 20. stoletja pri t. i. althusserjancih sistematičnejši pretres doživelo
tudi ožje vprašanje razmerja med ideologijo in literaturo. Toda althus-
serjanci so literaturo po večini omejili na ideologiji podvrženo družbe-
no prakso in v veliki meri zanemarili posebnost estetskega izkustva, zla-
sti pa njegovo povezavo z imaginarnim. Zdi se, da je pojem imaginarne-
ga, ki je bil podrobneje razdelan, na primer pri Corneliusu Castoriadi-
su ali pri Wolfgangu Iserju, bistven za obravnavo razmerja med literatu-
ro in ideološkostjo. Prav ob pojmu imaginarno se izkaže, da literature ni
mogoče pojmovati le kot družbeno prakso, ki je strukturirana kot ideo-
loško prikrivanje. Nasprotno, ideološka interpelacija ponavadi pride do
izraza šele ob razmerju literarnega dela z bralcem oziroma z družbenimi
normami interpretacije, v obojem pa se udejanja kot intervenca moči.
Težko je seveda zanikati Althusserjevo tezo, da ideologija lahko nasla-
vlja tudi prek literarnega diskurza. Toda literatura je pri althusserjancih
razumljena predvsem kot del kulturnega ideološkega aparata.1 Čeprav
Althusser in njegovi somišljeniki literarnemu delu povsem ne odrekajo av-
tonomnosti, menijo, da je umetniška avtonomnost že fiksirana z mode-
lom.2 Umetnina in model umetnine naj bi vselej nastajala iz razmerja do
zgodovinskih družbenih praks, to pa pomeni, da naj bi v sebi že vsebova-
1 Althusser, Ideologija, 50.
2 Pierre Macherey, Nekaj temeljnih konceptov, v: Ideologija in estetski učinek: zbornik, ur. Zoja Skušek-
Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 157–159, 178–199.
ideološkost
in imaginarno
Medtem, ko je vprašanje odnosa med literaturo in njeno druž-
beno umeščenostjo prvo sodobnejšo obravnavo doživelo že v
estetskih razpravah Jana Mukařovskega, je v zgodnjih sedemdesetih le-
tih 20. stoletja pri t. i. althusserjancih sistematičnejši pretres doživelo
tudi ožje vprašanje razmerja med ideologijo in literaturo. Toda althus-
serjanci so literaturo po večini omejili na ideologiji podvrženo družbe-
no prakso in v veliki meri zanemarili posebnost estetskega izkustva, zla-
sti pa njegovo povezavo z imaginarnim. Zdi se, da je pojem imaginarne-
ga, ki je bil podrobneje razdelan, na primer pri Corneliusu Castoriadi-
su ali pri Wolfgangu Iserju, bistven za obravnavo razmerja med literatu-
ro in ideološkostjo. Prav ob pojmu imaginarno se izkaže, da literature ni
mogoče pojmovati le kot družbeno prakso, ki je strukturirana kot ideo-
loško prikrivanje. Nasprotno, ideološka interpelacija ponavadi pride do
izraza šele ob razmerju literarnega dela z bralcem oziroma z družbenimi
normami interpretacije, v obojem pa se udejanja kot intervenca moči.
Težko je seveda zanikati Althusserjevo tezo, da ideologija lahko nasla-
vlja tudi prek literarnega diskurza. Toda literatura je pri althusserjancih
razumljena predvsem kot del kulturnega ideološkega aparata.1 Čeprav
Althusser in njegovi somišljeniki literarnemu delu povsem ne odrekajo av-
tonomnosti, menijo, da je umetniška avtonomnost že fiksirana z mode-
lom.2 Umetnina in model umetnine naj bi vselej nastajala iz razmerja do
zgodovinskih družbenih praks, to pa pomeni, da naj bi v sebi že vsebova-
1 Althusser, Ideologija, 50.
2 Pierre Macherey, Nekaj temeljnih konceptov, v: Ideologija in estetski učinek: zbornik, ur. Zoja Skušek-
Močnik (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980), 157–159, 178–199.
