Page 238 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 238
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
kom avtonomnega subjekta, kakor tudi z modernim zasnutkom družbe-
ne identitete oziroma identifikacij.
V nadaljevanju se knjiga osredinja na vprašanje naroda in narodnih
identifikacij. Izhaja iz dvoma v predpostavke nekaterih najvplivnejših
slovenskih filozofov in literarnih zgodovinarjev (Pirjevec, Hribar, Ur-
bančič, Kos, Rupel) ter opozarja na nesprejemljivost hegeljanske ideje
naroda, po kateri je narod fiksna, iz ljudstva ali etnije izvirajoča tvor-
ba. Vendar opozarja tudi na pomanjkljivosti t. i. neesencialističnih hipo-
tez, po katerih je narod imaginarna konstrukcija. Potocco opozarja, da
je narod tvorba, ki je utemeljena v nekaterih – ne vselej prisotnih in ni-
koli privilegiranih – materialno-kulturnih dejavnikih, kot so jezik, sku-
pna kultura, skupni teritorij ipd., a tudi v skupni etnosimbolični tradi-
ciji, pri čemer takšna tradicija ne implicira ne enostavnega odnosa ena
etnija – en narod ne biološke ali genetske etnične kontinuitete, marveč
skupno mitološko gradivo, ki služi kot osnova identifikacije. V skladu s
tezo Paula Ricoeurja, da je vsaka identiteta tolmačenje dogodkov v eno-
tni narativi, je kot narativno identiteto mogoče razumeti tudi narodno
identifikacijo. Za poenoteno samoreprezentacijo nacionalnih mitov skr-
bi vrsta razmeroma razpršenih dejavnikov, pri čemer je že althusserjan-
ska teorija ideologije ugotovila, da je na enem od privilegiranih mest šol-
ski sistem, eden od privilegiranih dejavnikov pa je tudi literatura, ki iz-
haja iz istega strukturnega temelja kot mit, tj. primarnosti naracije. In-
terpretacija nacionalnih mitov in zlasti njihova reprezentacija v literar-
nem sistemu sta torej dva izmed temeljnih dejavnikov za razumevanje
nacionalne identifikacije.
Tretje poglavje služi kot centralna točka teoretskega razpravljanja, v
kateri Potocco združuje pojmovanje imaginarnega, ideologije ter litera-
ture, natančneje, vprašanja, kako je ideološkost prisotna v strukturi li-
terarnega dela. Izhaja iz definicije funkcij pri Janu Mukařovskem, ki je
estetske pojave že razumel kot družbene pojave, iz althusserjanske defi-
nicije ideologije, opira pa se tudi na Castoriadisovo pojmovanje imagi-
narnega, ki ponuja primernejše izhodišče za raziskavo specifičnega od-
nosa med družbeno homogenizacijo in literarno fiktivnostjo od althus-
serjancev, saj slednji literaturo reducirajo na materialno prakso, upora-
bljeno za ideološko naslavljanje, ne da bi upoštevali njeno specifično li-
terarnost. Ideologijo Potocco razume kot specifično (moderno) udeja-
njenje družbeno imaginarnega, ki teži k fiksaciji pomena, v tem pa je
pravzaprav diametralno nasprotna dinamiki literarnih del. Estetika re-
cepcije (Jauß, Iser) ter teorije Northropa Fryja in Paula Ricoeurja nudi-
jo temelj za analizo odnosa med tovrstno ideološkostjo, njenimi relaci-
kom avtonomnega subjekta, kakor tudi z modernim zasnutkom družbe-
ne identitete oziroma identifikacij.
V nadaljevanju se knjiga osredinja na vprašanje naroda in narodnih
identifikacij. Izhaja iz dvoma v predpostavke nekaterih najvplivnejših
slovenskih filozofov in literarnih zgodovinarjev (Pirjevec, Hribar, Ur-
bančič, Kos, Rupel) ter opozarja na nesprejemljivost hegeljanske ideje
naroda, po kateri je narod fiksna, iz ljudstva ali etnije izvirajoča tvor-
ba. Vendar opozarja tudi na pomanjkljivosti t. i. neesencialističnih hipo-
tez, po katerih je narod imaginarna konstrukcija. Potocco opozarja, da
je narod tvorba, ki je utemeljena v nekaterih – ne vselej prisotnih in ni-
koli privilegiranih – materialno-kulturnih dejavnikih, kot so jezik, sku-
pna kultura, skupni teritorij ipd., a tudi v skupni etnosimbolični tradi-
ciji, pri čemer takšna tradicija ne implicira ne enostavnega odnosa ena
etnija – en narod ne biološke ali genetske etnične kontinuitete, marveč
skupno mitološko gradivo, ki služi kot osnova identifikacije. V skladu s
tezo Paula Ricoeurja, da je vsaka identiteta tolmačenje dogodkov v eno-
tni narativi, je kot narativno identiteto mogoče razumeti tudi narodno
identifikacijo. Za poenoteno samoreprezentacijo nacionalnih mitov skr-
bi vrsta razmeroma razpršenih dejavnikov, pri čemer je že althusserjan-
ska teorija ideologije ugotovila, da je na enem od privilegiranih mest šol-
ski sistem, eden od privilegiranih dejavnikov pa je tudi literatura, ki iz-
haja iz istega strukturnega temelja kot mit, tj. primarnosti naracije. In-
terpretacija nacionalnih mitov in zlasti njihova reprezentacija v literar-
nem sistemu sta torej dva izmed temeljnih dejavnikov za razumevanje
nacionalne identifikacije.
Tretje poglavje služi kot centralna točka teoretskega razpravljanja, v
kateri Potocco združuje pojmovanje imaginarnega, ideologije ter litera-
ture, natančneje, vprašanja, kako je ideološkost prisotna v strukturi li-
terarnega dela. Izhaja iz definicije funkcij pri Janu Mukařovskem, ki je
estetske pojave že razumel kot družbene pojave, iz althusserjanske defi-
nicije ideologije, opira pa se tudi na Castoriadisovo pojmovanje imagi-
narnega, ki ponuja primernejše izhodišče za raziskavo specifičnega od-
nosa med družbeno homogenizacijo in literarno fiktivnostjo od althus-
serjancev, saj slednji literaturo reducirajo na materialno prakso, upora-
bljeno za ideološko naslavljanje, ne da bi upoštevali njeno specifično li-
terarnost. Ideologijo Potocco razume kot specifično (moderno) udeja-
njenje družbeno imaginarnega, ki teži k fiksaciji pomena, v tem pa je
pravzaprav diametralno nasprotna dinamiki literarnih del. Estetika re-
cepcije (Jauß, Iser) ter teorije Northropa Fryja in Paula Ricoeurja nudi-
jo temelj za analizo odnosa med tovrstno ideološkostjo, njenimi relaci-
