Page 242 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 242
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
frontacije pa je bila uporaba slovenskega jezika. Šele z Ilirskimi provin-
cami in po njih z vzpostavitvijo stolic za slovenski jezik se je slovenski je-
zik na višjih ravneh šolanja postopoma uveljavil kot učni predmet. Do-
končno pa se je slovenščina kot učni jezik uveljavila ob ustanovitvi slo-
venskih gimnazij in nato po prvi svetovni vojni. Zapleten politični polo-
žaj v Kraljevini SHS je omogočil dosledno slovenizacijo slovenskega šol-
stva in uporabo – izključno – slovenščine tako v šolah kot v učnih gra-
divih. Tretji dejavnik je bilo funkcioniranje založniškega trga. V Kanadi
je založniški trg lahko računal na majhno število bralcev in na konzer-
vativni okus, ob specifični carinski politiki pa je bil preplavljen z britan-
skim in predvsem z ameriškim gradivom. Obenem so kanadski avtorji
svoja dela primarno objavljali zunaj Kanade, to pa je pomenilo, da so se
morali prilagajati tujemu recepcijskemu horizontu, kar je imelo ambiva-
lenten vpliv na prisotnost nacionalne interpelacije v literaturi. Za sloven-
ski založniški trg je bila do l. 1909 oz. 1919 značilna prevlada konzerva-
tivnega čtiva, ki je spodbujalo cesarski legitimizem (Mohorjeva družba,
časopis Novice) oziroma ni v večji meri spodbujalo političnega nacional-
nega osamosvajanja. V okviru naštetih parametrov Potocco interpretira
dve značilni besedili patriotskega nacionalizma – sonet Canada speaks
of Britain Charlesa G. D. Robertsa ter odo Slovenja presvitlimu, premilo-
stljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih
veličanstva v Ljubljano Jovana Vesela Koseskega. Obe se izkažeta kot pri-
mer neradikalnega, lojalističnega, zgolj kulturnega nacionalizma, pove-
zanega z miselnostjo, ki jo kanadska literarna zgodovina večkrat imenu-
je z izrazom »kolonialna mentaliteta«.
V tretjem delu študija obravnava primere iz kanadske literarne zgo-
dovine in ob njih preverja prisotnost oziroma odsotnost nacionalne in-
terpelacije v besedilih. Osrednja nit obravnave je žanr t. i. »long poem«
(pesnitev, daljša pesem), mestoma imenovan tudi »dokumentarna pe-
sem«, ki je prav zaradi svoje dokumentarnosti in s tem prevladujočih
spoznavnih prvin najprimernejši medij za nacionalno interpelacijo. Pe-
smi so obravnavane predvsem z vidika reprezentacije staroselcev ter z vi-
dika reprezentacije prostora. Lirika E. J. Pratta je najjasnejši primer na-
cionalne interpelacije. V Prattovi pesnitvi Brébeuf in sobratje je bistvena
izbira junaka, ki omogoča angleško in francosko bikulturno identifika-
cijo v nasprotju z divjaštvom staroselcev. Afektivne in spoznavne prvine
podpirajo razmerje med obema kulturama (metafore boja z jezikom). V
celoti se Pratt izogiba afektivnim prvinam, še več, z nevsiljivo rabo cita-
tov iz zgodovinskih virov izoblikuje strukturo, kjer je poudarjena iden-
tifikacija z zunajtekstualnim svetom, narodni poziv pa podpira tudi ka-
frontacije pa je bila uporaba slovenskega jezika. Šele z Ilirskimi provin-
cami in po njih z vzpostavitvijo stolic za slovenski jezik se je slovenski je-
zik na višjih ravneh šolanja postopoma uveljavil kot učni predmet. Do-
končno pa se je slovenščina kot učni jezik uveljavila ob ustanovitvi slo-
venskih gimnazij in nato po prvi svetovni vojni. Zapleten politični polo-
žaj v Kraljevini SHS je omogočil dosledno slovenizacijo slovenskega šol-
stva in uporabo – izključno – slovenščine tako v šolah kot v učnih gra-
divih. Tretji dejavnik je bilo funkcioniranje založniškega trga. V Kanadi
je založniški trg lahko računal na majhno število bralcev in na konzer-
vativni okus, ob specifični carinski politiki pa je bil preplavljen z britan-
skim in predvsem z ameriškim gradivom. Obenem so kanadski avtorji
svoja dela primarno objavljali zunaj Kanade, to pa je pomenilo, da so se
morali prilagajati tujemu recepcijskemu horizontu, kar je imelo ambiva-
lenten vpliv na prisotnost nacionalne interpelacije v literaturi. Za sloven-
ski založniški trg je bila do l. 1909 oz. 1919 značilna prevlada konzerva-
tivnega čtiva, ki je spodbujalo cesarski legitimizem (Mohorjeva družba,
časopis Novice) oziroma ni v večji meri spodbujalo političnega nacional-
nega osamosvajanja. V okviru naštetih parametrov Potocco interpretira
dve značilni besedili patriotskega nacionalizma – sonet Canada speaks
of Britain Charlesa G. D. Robertsa ter odo Slovenja presvitlimu, premilo-
stljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih
veličanstva v Ljubljano Jovana Vesela Koseskega. Obe se izkažeta kot pri-
mer neradikalnega, lojalističnega, zgolj kulturnega nacionalizma, pove-
zanega z miselnostjo, ki jo kanadska literarna zgodovina večkrat imenu-
je z izrazom »kolonialna mentaliteta«.
V tretjem delu študija obravnava primere iz kanadske literarne zgo-
dovine in ob njih preverja prisotnost oziroma odsotnost nacionalne in-
terpelacije v besedilih. Osrednja nit obravnave je žanr t. i. »long poem«
(pesnitev, daljša pesem), mestoma imenovan tudi »dokumentarna pe-
sem«, ki je prav zaradi svoje dokumentarnosti in s tem prevladujočih
spoznavnih prvin najprimernejši medij za nacionalno interpelacijo. Pe-
smi so obravnavane predvsem z vidika reprezentacije staroselcev ter z vi-
dika reprezentacije prostora. Lirika E. J. Pratta je najjasnejši primer na-
cionalne interpelacije. V Prattovi pesnitvi Brébeuf in sobratje je bistvena
izbira junaka, ki omogoča angleško in francosko bikulturno identifika-
cijo v nasprotju z divjaštvom staroselcev. Afektivne in spoznavne prvine
podpirajo razmerje med obema kulturama (metafore boja z jezikom). V
celoti se Pratt izogiba afektivnim prvinam, še več, z nevsiljivo rabo cita-
tov iz zgodovinskih virov izoblikuje strukturo, kjer je poudarjena iden-
tifikacija z zunajtekstualnim svetom, narodni poziv pa podpira tudi ka-
