Page 243 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 243
Povzetek
toliška interpelacija. Še izraziteje je to vidno v Prattovi najambicioznej-
ši »narodni narativi«, v pesnitvi Towards the Last Spike. Tu je namesto
staroselcev potlačeni element narava. Gradnja železnice je jasno predsta-
vljena kot narodni mitološki dogodek z mitološko metaforiko (omem-
ba kuščarja, kaosa, parlamentarni boji), ki je utemeljena v identifikaciji z
grozečo deželo. Tema je poleg tega predstavljena še dosledneje dokumen-
tarno, brez poudarka na lastni fikcijskosti.
Prattov predhodnik Archibald Lampman je kompleksnejši primer.
V Lampmanovi dolgi pesnitvi At the Long Sault, ki je izjema v avtorje-
vem opusu, so sledovi narodnega poziva vidni v izbiri zgodovinskega do-
godka, zlasti pa v izbiri in v izključitvi historičnih detajlov ter deloma v
izbiri junaka, kar vse omogoča identifikacijo tako angleški kot franco-
ski skupnosti, zopet na račun potlačitve staroselcev. Medtem ko tukaj
spoznavni elementi prevladujejo, v Lampmanovi krajši liriki prevladu-
jejo ravno afektivni elementi, zaradi česar se sledovi narodnega poziva
skrivajo kvečjemu v pretirani postromantični krhkosti, vidni v odnosu
do narave, s čimer Lampman hote ali nehote zavrača sprejem ameriške-
ga transcendentalizma. Podobno velja za liriko D. C. Scotta, ki je zlasti v
odnosu do staroselcev še kompleksnejša.
V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja beležimo vznik z na-
cionalnim pozivom popolnoma nezaznamovane poezije, ob hkratnem
izrazito močnem metaliterarnem nacionalizmu. Lirika Johna Newlova,
tako kot poezija A. Purdyja ali M. Atwood, je tipični primer prehoda iz
ene v drugo paradigmo. Newlovova najbolj znana pesem-pesnitev Ponos
je pomembna točka preobrata, ker v njej Newlove uporablja prvine sta-
roselske govorne narative, a le zato, da privzeto narativo, v kateri afektiv-
ne prvine uspešno rušijo njeno enotnost, na koncu pesmi s pomočjo re-
toričnih sredstev spremeni v zahtevo po prilaščanju dežele oziroma po
prisiljeni identifikaciji z njo in z Indijanci. To je še zadnja sled iskanja
skupne identitete, ki se mu Newlove kasneje odpove. Svet postane meta-
fora splošnega človekovega izkustva, v katerem staroselci niso več pred-
stavljeni idealizirano, pa tudi ne več kot morebitni skupni predniki ali
kot vir skupne zgodovine.
toliška interpelacija. Še izraziteje je to vidno v Prattovi najambicioznej-
ši »narodni narativi«, v pesnitvi Towards the Last Spike. Tu je namesto
staroselcev potlačeni element narava. Gradnja železnice je jasno predsta-
vljena kot narodni mitološki dogodek z mitološko metaforiko (omem-
ba kuščarja, kaosa, parlamentarni boji), ki je utemeljena v identifikaciji z
grozečo deželo. Tema je poleg tega predstavljena še dosledneje dokumen-
tarno, brez poudarka na lastni fikcijskosti.
Prattov predhodnik Archibald Lampman je kompleksnejši primer.
V Lampmanovi dolgi pesnitvi At the Long Sault, ki je izjema v avtorje-
vem opusu, so sledovi narodnega poziva vidni v izbiri zgodovinskega do-
godka, zlasti pa v izbiri in v izključitvi historičnih detajlov ter deloma v
izbiri junaka, kar vse omogoča identifikacijo tako angleški kot franco-
ski skupnosti, zopet na račun potlačitve staroselcev. Medtem ko tukaj
spoznavni elementi prevladujejo, v Lampmanovi krajši liriki prevladu-
jejo ravno afektivni elementi, zaradi česar se sledovi narodnega poziva
skrivajo kvečjemu v pretirani postromantični krhkosti, vidni v odnosu
do narave, s čimer Lampman hote ali nehote zavrača sprejem ameriške-
ga transcendentalizma. Podobno velja za liriko D. C. Scotta, ki je zlasti v
odnosu do staroselcev še kompleksnejša.
V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja beležimo vznik z na-
cionalnim pozivom popolnoma nezaznamovane poezije, ob hkratnem
izrazito močnem metaliterarnem nacionalizmu. Lirika Johna Newlova,
tako kot poezija A. Purdyja ali M. Atwood, je tipični primer prehoda iz
ene v drugo paradigmo. Newlovova najbolj znana pesem-pesnitev Ponos
je pomembna točka preobrata, ker v njej Newlove uporablja prvine sta-
roselske govorne narative, a le zato, da privzeto narativo, v kateri afektiv-
ne prvine uspešno rušijo njeno enotnost, na koncu pesmi s pomočjo re-
toričnih sredstev spremeni v zahtevo po prilaščanju dežele oziroma po
prisiljeni identifikaciji z njo in z Indijanci. To je še zadnja sled iskanja
skupne identitete, ki se mu Newlove kasneje odpove. Svet postane meta-
fora splošnega človekovega izkustva, v katerem staroselci niso več pred-
stavljeni idealizirano, pa tudi ne več kot morebitni skupni predniki ali
kot vir skupne zgodovine.
