Page 240 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 240
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
razmerje med angleško in francosko kanadsko skupnostjo ter staroselci,
katerih mitološko tkivo si obe skupnosti mestoma prilaščata.
Knjiga kot poseben problem izpostavlja kanadsko večkulturnost,
zlasti v okviru literarnega sistema. Upoštevajoč nekaj tipičnih zastavkov,
zlasti teorijo Charlesa Taylorja, naslanjajoč se na njeno filozofsko podla-
go v Gadamerjevi ideji stapljanja horizontov in v Bahtinovih poznih štu-
dijah, skuša avtor prikazati pomisleke ob kanadski večkulturni teoriji in
praksi. Kljub nesprejemljivosti ameriškega »monološkega« modela t. i.
talilnega lonca pa kanadski model soobstajanja v prostoru prinaša nevar-
nost prevelike razmejitve horizontov in zato nevarnost, da zamre aktiv-
na, dialoška komunikacija med posamičnimi etničnimi skupnostmi in
literaturami, kar vodi v stereotipno razumevanje in v samo-getoizacijo.
Ta nevarnost je inherentna kanadski družbi vsaj zato, ker izhaja iz kolek-
tivnega imaginarija, zaznavnega v kanadski literaturi, npr. v poeziji E. J.
Pratta, ki ga je formuliral literarni teoretik N. Frye in definiral kot »gar-
nizijsko mentaliteto«. Frye garnizijsko mentaliteto namreč definira kot
mentaliteto izolirane skupnosti, zaprte same vase, brez aktivne komuni-
kacije z zunanjim svetom. Izkaže se, da kanadska večkulturnost v sebi
nosi sled tovrstne mentalitete izolacije, predvsem pa, da teoretično pou-
darjanje različnosti sodeluje pri maskiranju družbenega in ekonomskega
podrejanja (nekaterih) v družbi prisotnih etničnih skupin.
Poizkus zarisa utemeljitvenega mita sledi tudi ob primeru slovenske-
ga imaginarija in nacionalne identifikacije, kjer Potocco prav tako sledi
Castoriadisovi teoriji družbeno imaginarnega ter Fryjevi in Ricoeurje-
vi ideji narativne konstrukcije družbe. Opredeliti skuša standardne, t. i.
množične odzive oziroma vloge, ki so nastajale v nacionalni identifika-
ciji, kakor tudi vzroke zanje. Predvsem se ukvarja z dvojnostjo kultur-
nih odzivov, ki se izkazuje kot razcepljenost ter nepopolna formiranost
v družbi krožečih identifikacijskih različic, ter z množično vlogo ogro-
ženosti, ki jo v slovenski literaturi zaznava Boris Paternu in ki se izvr-
stno pokaže v Prešernovem Krstu pri Savici; vire za oboje pa je mogoče
zaznati v prevladi janzenizma, konfliktu z nemškim diskurzom avstro-
ogrske monarhije ter slabo razvitem meščanstvu. Kako je oboje vplivalo
na umanjkanje širokega kroga identifikacijskih različic, ki bi sooblikova-
le nacionalno identiteto, avtor pokaža ob primeru političnega slogaštva
ter zlasti ob kratkem zarisu Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic.
Kljub širšemu horizontu Fryjevih definicij je prav njegov poseg v li-
terarno zgodovino, še toliko bolj pa poseg t. i. tematoloških študij, izvr-
sten primer nacionalistične obravnave literarne zgodovine in literarne-
ga sistema nasploh. V nadaljevanju se besedilo posveča prav vplivu naci-
razmerje med angleško in francosko kanadsko skupnostjo ter staroselci,
katerih mitološko tkivo si obe skupnosti mestoma prilaščata.
Knjiga kot poseben problem izpostavlja kanadsko večkulturnost,
zlasti v okviru literarnega sistema. Upoštevajoč nekaj tipičnih zastavkov,
zlasti teorijo Charlesa Taylorja, naslanjajoč se na njeno filozofsko podla-
go v Gadamerjevi ideji stapljanja horizontov in v Bahtinovih poznih štu-
dijah, skuša avtor prikazati pomisleke ob kanadski večkulturni teoriji in
praksi. Kljub nesprejemljivosti ameriškega »monološkega« modela t. i.
talilnega lonca pa kanadski model soobstajanja v prostoru prinaša nevar-
nost prevelike razmejitve horizontov in zato nevarnost, da zamre aktiv-
na, dialoška komunikacija med posamičnimi etničnimi skupnostmi in
literaturami, kar vodi v stereotipno razumevanje in v samo-getoizacijo.
Ta nevarnost je inherentna kanadski družbi vsaj zato, ker izhaja iz kolek-
tivnega imaginarija, zaznavnega v kanadski literaturi, npr. v poeziji E. J.
Pratta, ki ga je formuliral literarni teoretik N. Frye in definiral kot »gar-
nizijsko mentaliteto«. Frye garnizijsko mentaliteto namreč definira kot
mentaliteto izolirane skupnosti, zaprte same vase, brez aktivne komuni-
kacije z zunanjim svetom. Izkaže se, da kanadska večkulturnost v sebi
nosi sled tovrstne mentalitete izolacije, predvsem pa, da teoretično pou-
darjanje različnosti sodeluje pri maskiranju družbenega in ekonomskega
podrejanja (nekaterih) v družbi prisotnih etničnih skupin.
Poizkus zarisa utemeljitvenega mita sledi tudi ob primeru slovenske-
ga imaginarija in nacionalne identifikacije, kjer Potocco prav tako sledi
Castoriadisovi teoriji družbeno imaginarnega ter Fryjevi in Ricoeurje-
vi ideji narativne konstrukcije družbe. Opredeliti skuša standardne, t. i.
množične odzive oziroma vloge, ki so nastajale v nacionalni identifika-
ciji, kakor tudi vzroke zanje. Predvsem se ukvarja z dvojnostjo kultur-
nih odzivov, ki se izkazuje kot razcepljenost ter nepopolna formiranost
v družbi krožečih identifikacijskih različic, ter z množično vlogo ogro-
ženosti, ki jo v slovenski literaturi zaznava Boris Paternu in ki se izvr-
stno pokaže v Prešernovem Krstu pri Savici; vire za oboje pa je mogoče
zaznati v prevladi janzenizma, konfliktu z nemškim diskurzom avstro-
ogrske monarhije ter slabo razvitem meščanstvu. Kako je oboje vplivalo
na umanjkanje širokega kroga identifikacijskih različic, ki bi sooblikova-
le nacionalno identiteto, avtor pokaža ob primeru političnega slogaštva
ter zlasti ob kratkem zarisu Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic.
Kljub širšemu horizontu Fryjevih definicij je prav njegov poseg v li-
terarno zgodovino, še toliko bolj pa poseg t. i. tematoloških študij, izvr-
sten primer nacionalistične obravnave literarne zgodovine in literarne-
ga sistema nasploh. V nadaljevanju se besedilo posveča prav vplivu naci-
