Page 241 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 241
Povzetek
onalne interpelacije v literarni zgodovini, in sicer v luči primerjalne knji-
ževnosti. Besedilo se sooča s težnjami sodobne literarne vede k obravna-
vi literature kot ene izmed diskurzivnih praks (T. de Zepetnek, S Bas-
snet, Bernheimer) in podaja kontekst radikalnejših tovrstnih tendenc
predvsem v Kanadi (Tötösy). Ob pragmatičnih, materialnih vzrokih so
k tovrstnemu obratu v Kanadi pripomogli tudi vsebinski razlogi, ki jih
ni mogoče iskati zgolj v prevladi poststrukturalističnih metodoloških
praks, marveč v potrjevanju nacionalne identitete, ki je vidna tako v pri-
merjalno usmerjeni kot v nacionalni literarni vedi. Celo prevlada veči-
kulturnih študij izhaja iz težnje po sooblikovanju nacionalnega mita –
le da je kot mit v njem vzpostavljena raznoterost kultur. Stanju v kanad-
skem literarnem sistemu se močno približajo nekateri posegi v sloven-
ski literarni zgodovini in kritiki. Posebej sta si podobna Fryjev Sklep k
Literarni zgodovini Kanade (1965) in Kulturni problem slovenstva Josi-
pa Vidmarja, saj obe besedili iz literarne zgodovine oziroma kritike pre-
hajata v kulturno zgodovino. Tej značilnosti v Sloveniji v večji ali manjši
meri sledijo vsaj še Pirjevčevo Vprašanje poezije. Vprašanje naroda in Ru-
plov Slovenski kulturni sindrom. Takšno stanje pritrjuje tezi, da sta tako
kanadska kot slovenska literarna zgodovina (oziroma oba literarna siste-
ma) izhajali iz splošnejše paradigme evropskega in neevropskega kultur-
nega nacionalizma.
Drugi del knjige sklepa daljše poglavje, ki se ukvarja z materialni-
mi ter institucionalnimi dejavniki, spričo katerih je bila tako v Kanadi
kot v Sloveniji nacionalna interpelacija močno izražena v literarnem sis-
temu. Prvi dejavnik takšnega razvoja je bilo pomanjkanje političnih in
zlasti drugih kulturnih institucij, ki bi nase prevzele nacionalni poziv.
Ob razmeroma naglem porastu kulturnih institucij v Kanadi po l. 1957
ter v slovenskem primeru ob prevzemu večine institucij po razpadu Av-
stro-Ogrske je tudi narodni poziv naglo ošibil. K temu je bistveno pri-
pomogel drugi dejavnik – vzpostavitev narodno identiteto potrjujočega
šolskega sistema. Za kanadski šolski sistem je bil do konca druge svetov-
ne vojne na vseh ravneh šolanja značilen anglokonformizem, poudarja-
nje Kanade kot dela imperija, izpostavljanje angleških (britanskih) kul-
turnih dosežkov itn. Organizacija šolanja je sledila britanskim (in fran-
coskim) zgledom, prav tako so bila iz Britanije večinoma uvožena šol-
ska gradiva. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so zabele-
ženi nagel porast kanadskih učnih gradiv, obrat k poučevanju kanad-
ske zgodovine in literature ter vznik podpornih ustanov za pomoč učite-
ljem pri poučevanju kanadskih vsebin. V slovenskem primeru so zaznav-
ni podobni »kolonizatorski« mehanizmi v šolskem sistemu, točka kon-
onalne interpelacije v literarni zgodovini, in sicer v luči primerjalne knji-
ževnosti. Besedilo se sooča s težnjami sodobne literarne vede k obravna-
vi literature kot ene izmed diskurzivnih praks (T. de Zepetnek, S Bas-
snet, Bernheimer) in podaja kontekst radikalnejših tovrstnih tendenc
predvsem v Kanadi (Tötösy). Ob pragmatičnih, materialnih vzrokih so
k tovrstnemu obratu v Kanadi pripomogli tudi vsebinski razlogi, ki jih
ni mogoče iskati zgolj v prevladi poststrukturalističnih metodoloških
praks, marveč v potrjevanju nacionalne identitete, ki je vidna tako v pri-
merjalno usmerjeni kot v nacionalni literarni vedi. Celo prevlada veči-
kulturnih študij izhaja iz težnje po sooblikovanju nacionalnega mita –
le da je kot mit v njem vzpostavljena raznoterost kultur. Stanju v kanad-
skem literarnem sistemu se močno približajo nekateri posegi v sloven-
ski literarni zgodovini in kritiki. Posebej sta si podobna Fryjev Sklep k
Literarni zgodovini Kanade (1965) in Kulturni problem slovenstva Josi-
pa Vidmarja, saj obe besedili iz literarne zgodovine oziroma kritike pre-
hajata v kulturno zgodovino. Tej značilnosti v Sloveniji v večji ali manjši
meri sledijo vsaj še Pirjevčevo Vprašanje poezije. Vprašanje naroda in Ru-
plov Slovenski kulturni sindrom. Takšno stanje pritrjuje tezi, da sta tako
kanadska kot slovenska literarna zgodovina (oziroma oba literarna siste-
ma) izhajali iz splošnejše paradigme evropskega in neevropskega kultur-
nega nacionalizma.
Drugi del knjige sklepa daljše poglavje, ki se ukvarja z materialni-
mi ter institucionalnimi dejavniki, spričo katerih je bila tako v Kanadi
kot v Sloveniji nacionalna interpelacija močno izražena v literarnem sis-
temu. Prvi dejavnik takšnega razvoja je bilo pomanjkanje političnih in
zlasti drugih kulturnih institucij, ki bi nase prevzele nacionalni poziv.
Ob razmeroma naglem porastu kulturnih institucij v Kanadi po l. 1957
ter v slovenskem primeru ob prevzemu večine institucij po razpadu Av-
stro-Ogrske je tudi narodni poziv naglo ošibil. K temu je bistveno pri-
pomogel drugi dejavnik – vzpostavitev narodno identiteto potrjujočega
šolskega sistema. Za kanadski šolski sistem je bil do konca druge svetov-
ne vojne na vseh ravneh šolanja značilen anglokonformizem, poudarja-
nje Kanade kot dela imperija, izpostavljanje angleških (britanskih) kul-
turnih dosežkov itn. Organizacija šolanja je sledila britanskim (in fran-
coskim) zgledom, prav tako so bila iz Britanije večinoma uvožena šol-
ska gradiva. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so zabele-
ženi nagel porast kanadskih učnih gradiv, obrat k poučevanju kanad-
ske zgodovine in literature ter vznik podpornih ustanov za pomoč učite-
ljem pri poučevanju kanadskih vsebin. V slovenskem primeru so zaznav-
ni podobni »kolonizatorski« mehanizmi v šolskem sistemu, točka kon-
