Page 235 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 235
Kanadska imaginacija – analiza poezije
pretirati, upoštevajoč raznolike mitološke in druge intertekstualne kon-
tekste, kot krščanski rajski vrt, Adonisov vrt itn.188 Newlove torej v tre-
nutku, ko se dokončno odpove preriji kot toposu (nacionalno) omejene
kulturne identifikacije, ta prostor postavi iz območja obupa v območje
upanja, kar je zanj sicer nenavadno in redko, a je še posebej izpostavljeno
zaradi tega, ker že naslov pesnitve/zbirke, deloma pa tudi struktura, iro-
nično zrcalita Eliotovo Pusto deželo (The Waste Land/The Green Plain).
Od mrzle divjine do … (namesto sklepa)
Čeprav Dyck zatrjuje, da je prerija neobhodni topos vseh pomembnej-
ših Newlovovih pesmi, zlasti ob zadnjih obravnavanih primerih ni mogo-
če spregledati sprememb v njenem upodabljanju. Kot smo videli, se je pri
Newlovu na enak način spreminjala tudi obravnava staroselcev iz prikri-
to stereotipne, polaščujoče se, v ekspemlarično, rasno enakovredno; spre-
minjal pa se je tudi odnos do mita, ki se je v zgodnejših zbirkah navezoval
na mite staroselcev, v Zeleni planjavi pa ob sklicevanju na raznolike mite
preberemo tudi tole relativizacijo poskusa, da bi se z mitom identificirali:
»Which myths / should capture us, since we do not wish / to be opened, to be
complete? – or are they al the same?« (Kakšni miti / naj nas preganjajo, ker
se ne želimo / razkriti in biti dovršeni? – / ali pa so vsi isti).189
Odmik, ki sem ga skušal opisati, sledeč motiviki staroselcev, prerije in
subjektovemu odnosu do mita, je pokazal, da Newlove motivne drobce šir-
jave prostora in (ne)spoznatnosti narodne, etnične ali kulturne preteklo-
sti zlasti z retoričnimi figurami, med katerimi prevladujejo geminacije in
raba enjambementa, postopoma dinamizira v igre nasprotnosti, jih po-
splošuje in z večpomenskostjo in/ali diskontinutiteto onemogoča eno-
značno branje. Pri tem se spremeni tudi narava retoričnih postopkov, ki
so v Ponosu še kazali težnjo k skupni identifikaciji s tradicijo staroselcev,
v vseh drugih analiziranih primerih pa pravzaprav onemogočali ideolo-
ško, »nacionalno« branje, za katerega je glede na materialne in družbe-
ne dejavnike, predvsem glede na spremembe na založniškem trgu in v
šolskem sistemu, najbrž mogoče reči, da danes ni več potrebno.
Newlovovo poezijo je zato mogoče obravnavati kot tipičen, nemara
najbolj tipičen primer iz kanadskega pesniškega ustvarjanja v drugi po-
lovici 20. stoletja, ki kaže, da je literarni nacionalizem sicer doživel vrh v
šestdesetih in deloma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar se
v spremenjenih okoliščinah, ob večji nacionalni samozavesti in ob širitvi
188 Dyck, Place, 86.
189 Newlove, Apology for absence, 150, kitica/pesem 7.
pretirati, upoštevajoč raznolike mitološke in druge intertekstualne kon-
tekste, kot krščanski rajski vrt, Adonisov vrt itn.188 Newlove torej v tre-
nutku, ko se dokončno odpove preriji kot toposu (nacionalno) omejene
kulturne identifikacije, ta prostor postavi iz območja obupa v območje
upanja, kar je zanj sicer nenavadno in redko, a je še posebej izpostavljeno
zaradi tega, ker že naslov pesnitve/zbirke, deloma pa tudi struktura, iro-
nično zrcalita Eliotovo Pusto deželo (The Waste Land/The Green Plain).
Od mrzle divjine do … (namesto sklepa)
Čeprav Dyck zatrjuje, da je prerija neobhodni topos vseh pomembnej-
ših Newlovovih pesmi, zlasti ob zadnjih obravnavanih primerih ni mogo-
če spregledati sprememb v njenem upodabljanju. Kot smo videli, se je pri
Newlovu na enak način spreminjala tudi obravnava staroselcev iz prikri-
to stereotipne, polaščujoče se, v ekspemlarično, rasno enakovredno; spre-
minjal pa se je tudi odnos do mita, ki se je v zgodnejših zbirkah navezoval
na mite staroselcev, v Zeleni planjavi pa ob sklicevanju na raznolike mite
preberemo tudi tole relativizacijo poskusa, da bi se z mitom identificirali:
»Which myths / should capture us, since we do not wish / to be opened, to be
complete? – or are they al the same?« (Kakšni miti / naj nas preganjajo, ker
se ne želimo / razkriti in biti dovršeni? – / ali pa so vsi isti).189
Odmik, ki sem ga skušal opisati, sledeč motiviki staroselcev, prerije in
subjektovemu odnosu do mita, je pokazal, da Newlove motivne drobce šir-
jave prostora in (ne)spoznatnosti narodne, etnične ali kulturne preteklo-
sti zlasti z retoričnimi figurami, med katerimi prevladujejo geminacije in
raba enjambementa, postopoma dinamizira v igre nasprotnosti, jih po-
splošuje in z večpomenskostjo in/ali diskontinutiteto onemogoča eno-
značno branje. Pri tem se spremeni tudi narava retoričnih postopkov, ki
so v Ponosu še kazali težnjo k skupni identifikaciji s tradicijo staroselcev,
v vseh drugih analiziranih primerih pa pravzaprav onemogočali ideolo-
ško, »nacionalno« branje, za katerega je glede na materialne in družbe-
ne dejavnike, predvsem glede na spremembe na založniškem trgu in v
šolskem sistemu, najbrž mogoče reči, da danes ni več potrebno.
Newlovovo poezijo je zato mogoče obravnavati kot tipičen, nemara
najbolj tipičen primer iz kanadskega pesniškega ustvarjanja v drugi po-
lovici 20. stoletja, ki kaže, da je literarni nacionalizem sicer doživel vrh v
šestdesetih in deloma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar se
v spremenjenih okoliščinah, ob večji nacionalni samozavesti in ob širitvi
188 Dyck, Place, 86.
189 Newlove, Apology for absence, 150, kitica/pesem 7.
