Page 237 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20

zetek 

Avtor študijo o imaginarnem, nacionalni ideološkosti in njeni
vlogi v literaturi oziroma v literarnih sistemih v Sloveniji in Ka-
nadi oblikuje kot niz v sebi razmeroma samostojnih poglavij, ki sku-
šajo zajeti literarne in še bolj družbeno-historične in sociološke vidike
obravnavanega problema.

Potocco obravnavo začne s predstavitvijo imaginarnega kot izvo-
ra družbenih identifikacij. Pri tem predstavi pojmovanje imaginarne-
ga, kot ga je zasnoval Cornelius Castoriadis in po katerem je imaginar-
no razumljeno kot prvobitna zmožnost tvorjenja podob, natančneje, kot
prost, v sebi nezamejen tok podob, ki pa je – za razliko od kaosa – razpo-
ložljiv za zamejitev v simbolne odnose. Prav takšna zamejitev je podstat
za identifikacijo, ki jo posameznik udejanji pretežno z nanašanjem na
institut družbe oziroma družbenozgodovinskega, v okviru katerega sebe
osmišlja sleherna skupnost. Medtem ko je družbenozgodovinsko kot in-
stitut dejavnik zamejevanja, ki skrbi za relativno kontinuiteto in stabil-
nost v družbi krožečih pomenov in identifikacij, je imaginarno v inte-
rakciji z družbo izvorno nezamejena, a v določene (instituirane) oblike
zamejljiva »magma« podob oziroma smislov, ki zato v družbo prinaša
vdor spremenljivosti in nefiksnosti. Zgodovinske skupnosti so vselej sku-
šale fiksirati izvorno spremenljivost družbeno imaginarnih smislov, pri
tem pa je še zlasti za družbo t. i. moderne značilna posebej močna fiksa-
cija razlik, povezana z logiko razstavljanja in klasificiranja, ki jo Casto-
riadis imenuje »la logique ensembliste-identitaire«, lahko pa bi ji rekli
tudi racionalno-analitična logika. Potocco nakaže, da sta prav racional-
no-analitična logika in obstoj v njej utemeljene družbe povezana z vzni-