Page 220 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 220
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
loškosti, obravnavati pa ga je možno na treh ravneh: na ravni mešanja
dveh mitoloških kontekstov, na ravni govorne, inkantacijske uporabe je-
zika in na ravni naracije.
Na ravni mitoloških kontekstov se kot bistveni problem postavlja
vprašanje raznorodnosti obeh vrst mitologij, na katerega je opozarjal
New, predvsem pa hierearhičnih odnosov med njima in posledično hi-
erarhičnega – ali nehierarhičnega – odnosa belcev, ki iščejo svojo pri-
stnost v deželi in njeni preteklosti, do staroselcev.159 Newlove drugega
ob drugega postavi sistem evropskih oziroma starogrških mitov in mi-
tov staroselcev. Podoben postopek je bil značilen že za konfederacijske
pesnike, pri katerih pa je bila mitologija staroselcev le redko uporablje-
na, ne da bi jo prevedli v univerzalnejše pomene. Ob oporni točki evrop-
skih mitologij, kot na nekakšnem vnaprejšnjem vzorcu, ki mu je bilo tre-
ba prirediti kulturo staroselcev, se je, kot trdi Maia Bhowjani, izkazal
»globoko vsajen krščanski občutek nadmoči nad primitivci« celo ka-
dar je med staroselci in belci obstajala kontinuiteta.160 Tudi Newlovov
lirski govorec se z mitologijo staroselcev identificira le ob primerjavi z
dediščino belca, ki daje vzorčne podobe kentavrov za indijanske jezde-
ce (I, v. 14), Prometeja za Krokarja (II, v. 19); orlu pripisuje znamenja
Rimskega cesarstva – in Združenih držav – (II., v. 37–39), besno žensko
D’Sonoquo pa deloma poistoveti z Evo oziroma s Pandoro (II, v. 44–48).
Vprašanje je torej: ali govorec zmore k indijanski mitologiji dostopati,
ne da bi z interpretacijo, ki je njegova edina možnost spoznavne identi-
fikacije, že izkazoval svojo premoč, posebej zato, ker so aluzije na evrop-
sko dediščino mestoma precej nejasne? Problem Ponosa, če ga opazuje-
mo v okviru hierarhičnih razmerij med kulturami, je potemtakem neja-
sno razmerje med racionalnim, intelektualnim prisvajanjem staroselske
mitologije, ki indijanske mite prilagaja evropskim vzorcem, in možno-
stjo njihovega pristnega intuitivnega razumevanja – kar se še posebej zr-
cali na ravni pesniške naracije in uporabe govornega jezika.
Kot sem pokazal v članku, posvečenem Newlovovi poetiki,161 tam,
kjer vztraja pri logični in poenotujoči naraciji – tj., v prvi, drugi in delo-
ma v peti pesmi cikla –, lirski govorec ostaja tudi pri intelektualnem pri-
svajanju indijanskega mitološkega gradiva. Naracija je v Ponosu poveza-
159 Da je to ena centralnih Newlovovih tematik, prim. Barbour, John Newlove, 8.
160 Maia Bhowjani, A Northern Pantheism: Notes on the Confederation Poets and Contemporary
Mythographers, Canadian Poetry 9 (1981), http://www.canadianpoetry.ca/cpjrn/vol09/bhojwani.
htm.
161 Marcello Potocco, Problem identitete v angleški kanadski poeziji: pretok kanadske narave v imagi-
nacijo – pesnik John Newlove, Dialogi 37, št. 7–8 (2001), 14–38.
loškosti, obravnavati pa ga je možno na treh ravneh: na ravni mešanja
dveh mitoloških kontekstov, na ravni govorne, inkantacijske uporabe je-
zika in na ravni naracije.
Na ravni mitoloških kontekstov se kot bistveni problem postavlja
vprašanje raznorodnosti obeh vrst mitologij, na katerega je opozarjal
New, predvsem pa hierearhičnih odnosov med njima in posledično hi-
erarhičnega – ali nehierarhičnega – odnosa belcev, ki iščejo svojo pri-
stnost v deželi in njeni preteklosti, do staroselcev.159 Newlove drugega
ob drugega postavi sistem evropskih oziroma starogrških mitov in mi-
tov staroselcev. Podoben postopek je bil značilen že za konfederacijske
pesnike, pri katerih pa je bila mitologija staroselcev le redko uporablje-
na, ne da bi jo prevedli v univerzalnejše pomene. Ob oporni točki evrop-
skih mitologij, kot na nekakšnem vnaprejšnjem vzorcu, ki mu je bilo tre-
ba prirediti kulturo staroselcev, se je, kot trdi Maia Bhowjani, izkazal
»globoko vsajen krščanski občutek nadmoči nad primitivci« celo ka-
dar je med staroselci in belci obstajala kontinuiteta.160 Tudi Newlovov
lirski govorec se z mitologijo staroselcev identificira le ob primerjavi z
dediščino belca, ki daje vzorčne podobe kentavrov za indijanske jezde-
ce (I, v. 14), Prometeja za Krokarja (II, v. 19); orlu pripisuje znamenja
Rimskega cesarstva – in Združenih držav – (II., v. 37–39), besno žensko
D’Sonoquo pa deloma poistoveti z Evo oziroma s Pandoro (II, v. 44–48).
Vprašanje je torej: ali govorec zmore k indijanski mitologiji dostopati,
ne da bi z interpretacijo, ki je njegova edina možnost spoznavne identi-
fikacije, že izkazoval svojo premoč, posebej zato, ker so aluzije na evrop-
sko dediščino mestoma precej nejasne? Problem Ponosa, če ga opazuje-
mo v okviru hierarhičnih razmerij med kulturami, je potemtakem neja-
sno razmerje med racionalnim, intelektualnim prisvajanjem staroselske
mitologije, ki indijanske mite prilagaja evropskim vzorcem, in možno-
stjo njihovega pristnega intuitivnega razumevanja – kar se še posebej zr-
cali na ravni pesniške naracije in uporabe govornega jezika.
Kot sem pokazal v članku, posvečenem Newlovovi poetiki,161 tam,
kjer vztraja pri logični in poenotujoči naraciji – tj., v prvi, drugi in delo-
ma v peti pesmi cikla –, lirski govorec ostaja tudi pri intelektualnem pri-
svajanju indijanskega mitološkega gradiva. Naracija je v Ponosu poveza-
159 Da je to ena centralnih Newlovovih tematik, prim. Barbour, John Newlove, 8.
160 Maia Bhowjani, A Northern Pantheism: Notes on the Confederation Poets and Contemporary
Mythographers, Canadian Poetry 9 (1981), http://www.canadianpoetry.ca/cpjrn/vol09/bhojwani.
htm.
161 Marcello Potocco, Problem identitete v angleški kanadski poeziji: pretok kanadske narave v imagi-
nacijo – pesnik John Newlove, Dialogi 37, št. 7–8 (2001), 14–38.
