Page 217 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20

Kanadska imaginacija – analiza poezije 

oprimemo se
tistega, kar se je zgodilo prej,
samo ena vrstica
bo zadosti,
ena sama vrstica in
potem nas obsijana blesteča podoba preplavi
z razumevanjem, trči v našo
pozornost, in vse hrepenenje
se ustavi, ostane sámo;

mi ostanemo sámi,
nič več osamljeni
ampak imamo korenine,
in ukoreninjene besede
se vrnejo v misli, se zrcalijo, tako da
ne vztrajamo, ne temeljimo nikjer drugje,
ganjeni, ponavljamo jih,
končno doma,
svobodno, začudeno;

“neupogljivo rêklo,
uglašeno s časom,”
stvar, narejena
iz našega hrepenenja
ne iz besed, ne le
iz njih, ampak iz nečesa
drugega, tega po čemer
tako goreče hrepenimo, tega kar
ne bo prišlo, ko
je poklicano sámo,
ampak raste v nas
in poležava in se skriva
dokler ne pride pravi čas –

spoznanje
naših pokolenj, in kje
smo zares,
čigava zemlja je to
in še bo.