Page 221 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 221
Kanadska imaginacija – analiza poezije
na s kroniškimi zapisi in z dokumenti prvih raziskovalcev, ki so palimp-
sestni vir uporabljenih podob in med njimi najbolj izstopajoče splošne
podobe osamele, divje tuje dežele. Ti delujejo kot apel na bralca, da bel-
čevo (pripovedovalčevo) interpretacijo dežele sprejme kot končno inter-
pretacijo lastnega odnosa do nje in torej kot del lastne kulturne identi-
tete. A dejanska odsotnost dokumentarnih virov – še bolj kot pri Lam-
pmanu in povsem drugače kot pri Prattu – interpelacijo bralca vseeno
krha. Izhajajoč iz te odsotnosti je treba brati tudi palimpsestno primer-
janje obeh mitologij in totemskih figur zlasti v drugi pesmi, ki je videti
kot nekakšna intelektualna antropološka raziskava, v sklepu katere go-
vorec sicer eksplicitno poziva, naj bralec figure in zgodbe privzame (v.
45–50), vendar v podtonu nakazuje dvom, da so ostanki dediščine zares
osmisljivi in dostopni za skupno identifikacijo. Da gre v resnici za dvom,
ki je hkrati dvom v moč logične naracije, nam na tematski ravni potrjuje
zanikanje intelektualnega polaščevalskega poizkusa v nadaljevanju, ko
se – v tretji pesmi – lirski govorec iz opisovanja zunanjosti obrne v in-
trospekcijo in se zateče k podobi dežele in njene zgodovine kot črte (li-
nije, vrstice verza), ki sicer izhaja iz preteklosti, a je njena prihodnost ne-
jasna in je »ne moreš poznati / ali predvideti konca« (III, v. 16–17). Na
najbolj ambivalenten način je mehčanje logične naracije in njenega pri-
svajanja tuje izkušnje prisotno v rabi indijanskih imen. Mezeijeva že pri
Crawfordovi in Lampmanu opaža, da indijanska imena – lastna in geo-
grafska – uporabljata kot podobe, na način inkantacije.162 A če njihovo
(iz)rabo pri obeh konfederacijskih pesnikih lahko razumemo kot pola-
ščevanje s strani hierarhično višjega belega človeka in njegove iz Evrope
posnete tradicije, skuša Newlove z ritimično in strukturno izpostavlje-
nostjo staroselskih imen od prve pesmi cikla naprej deklarativno ravna-
ti drugače (gl. npr. začetek 1. pesmi, v. 1, 9, 19), da bi jezik staroselcev na-
posled vključil v svojo, pristno identifikacijo.
Po Barbourjevem mnenju Newloveu v Ponosu kljub ali celo zaradi
svoje sodobnosti uspe uloviti značaj govorne in slušne poezije, ne da bi
oratoričnost jezika imela negativni prizvok.163 Tako je mogoče reči, da je
v Ponosu zaznavna prav značilnost, ki jo je Goldie označil kot pozitivni
vidik procesa, »v katerem ‘jaz’ belčevega teksta vključi ‘drugega’ – Indi-
janca – v svoj pogled, in pri tem hkrati predoča ‘socialni in historični’
pogled drugega«.164 Inkantancija imen želi delovati kot vez do notranje-
162 Mezei, Lampman Among.
163 Barbour, John Newlove, 9.
164 Goldie, Semiotic, 116–118.
na s kroniškimi zapisi in z dokumenti prvih raziskovalcev, ki so palimp-
sestni vir uporabljenih podob in med njimi najbolj izstopajoče splošne
podobe osamele, divje tuje dežele. Ti delujejo kot apel na bralca, da bel-
čevo (pripovedovalčevo) interpretacijo dežele sprejme kot končno inter-
pretacijo lastnega odnosa do nje in torej kot del lastne kulturne identi-
tete. A dejanska odsotnost dokumentarnih virov – še bolj kot pri Lam-
pmanu in povsem drugače kot pri Prattu – interpelacijo bralca vseeno
krha. Izhajajoč iz te odsotnosti je treba brati tudi palimpsestno primer-
janje obeh mitologij in totemskih figur zlasti v drugi pesmi, ki je videti
kot nekakšna intelektualna antropološka raziskava, v sklepu katere go-
vorec sicer eksplicitno poziva, naj bralec figure in zgodbe privzame (v.
45–50), vendar v podtonu nakazuje dvom, da so ostanki dediščine zares
osmisljivi in dostopni za skupno identifikacijo. Da gre v resnici za dvom,
ki je hkrati dvom v moč logične naracije, nam na tematski ravni potrjuje
zanikanje intelektualnega polaščevalskega poizkusa v nadaljevanju, ko
se – v tretji pesmi – lirski govorec iz opisovanja zunanjosti obrne v in-
trospekcijo in se zateče k podobi dežele in njene zgodovine kot črte (li-
nije, vrstice verza), ki sicer izhaja iz preteklosti, a je njena prihodnost ne-
jasna in je »ne moreš poznati / ali predvideti konca« (III, v. 16–17). Na
najbolj ambivalenten način je mehčanje logične naracije in njenega pri-
svajanja tuje izkušnje prisotno v rabi indijanskih imen. Mezeijeva že pri
Crawfordovi in Lampmanu opaža, da indijanska imena – lastna in geo-
grafska – uporabljata kot podobe, na način inkantacije.162 A če njihovo
(iz)rabo pri obeh konfederacijskih pesnikih lahko razumemo kot pola-
ščevanje s strani hierarhično višjega belega človeka in njegove iz Evrope
posnete tradicije, skuša Newlove z ritimično in strukturno izpostavlje-
nostjo staroselskih imen od prve pesmi cikla naprej deklarativno ravna-
ti drugače (gl. npr. začetek 1. pesmi, v. 1, 9, 19), da bi jezik staroselcev na-
posled vključil v svojo, pristno identifikacijo.
Po Barbourjevem mnenju Newloveu v Ponosu kljub ali celo zaradi
svoje sodobnosti uspe uloviti značaj govorne in slušne poezije, ne da bi
oratoričnost jezika imela negativni prizvok.163 Tako je mogoče reči, da je
v Ponosu zaznavna prav značilnost, ki jo je Goldie označil kot pozitivni
vidik procesa, »v katerem ‘jaz’ belčevega teksta vključi ‘drugega’ – Indi-
janca – v svoj pogled, in pri tem hkrati predoča ‘socialni in historični’
pogled drugega«.164 Inkantancija imen želi delovati kot vez do notranje-
162 Mezei, Lampman Among.
163 Barbour, John Newlove, 9.
164 Goldie, Semiotic, 116–118.
