Page 216 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 216
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
ljubiti njene ljudi,
ne da bi izbiral.
V.
Leta 1787, stari indijanec saukamappee, ki je imel mogoče 75 let, je takrat
pripovedoval, kaj se je godilo v času, ko jih je imel 16, ko je bil komajda mo-
ški; pripovedoval davidu thompsonu o nenadnih vpadih šošonov, kač, proti
zahodu - ki so prišli do pejžanov, o njihovih vojnih odredih, da so včasih jez-
dili 10 dni do sovražnega tabora, in o možeh, vseh v bojnih vrstah, pripra-
vljenih na spopad, prihuljenih za svojimi velikanskimi ščiti; pejžani, oboro-
ženi s puškami, so kače pognali iz prerije, iz prerije, kjer je bila njihova moč,
kjer so živeli, odkar pomnijo (čeprav ne pomnijo ničesar, kar je izpred časa
njihovih dedov), proti zahodu Skalnih gora;
ti ljudje so se selili brez prestanka,
nazaj in naprej, skupaj z vetrom,
z letnimi časi, z igro, velike črede
v lakoti in izobilju –
poleti in ob krvavih jesenih
so se zbrali na planjavah smrti,
polni in polni barv, zabavali
so se v razkošju vojne in smrti,
osvobojeni od tóka spoznanja,
utolaženi s potokom krvi
in s pôtom, hlapečim iz sveže kože
in utrujenih konjev, prenašali so svoj ponos
na preznojenih konjih, svoj ponos.
VI.
Vse to so zgodbe;
ponos, velika pesnitev
o naši deželi, o zemlji sami
bo prišla, dobrodošla in
iskana, in najdena
v vrstici bežečega verza,
preznojena, naš ponos;
ljubiti njene ljudi,
ne da bi izbiral.
V.
Leta 1787, stari indijanec saukamappee, ki je imel mogoče 75 let, je takrat
pripovedoval, kaj se je godilo v času, ko jih je imel 16, ko je bil komajda mo-
ški; pripovedoval davidu thompsonu o nenadnih vpadih šošonov, kač, proti
zahodu - ki so prišli do pejžanov, o njihovih vojnih odredih, da so včasih jez-
dili 10 dni do sovražnega tabora, in o možeh, vseh v bojnih vrstah, pripra-
vljenih na spopad, prihuljenih za svojimi velikanskimi ščiti; pejžani, oboro-
ženi s puškami, so kače pognali iz prerije, iz prerije, kjer je bila njihova moč,
kjer so živeli, odkar pomnijo (čeprav ne pomnijo ničesar, kar je izpred časa
njihovih dedov), proti zahodu Skalnih gora;
ti ljudje so se selili brez prestanka,
nazaj in naprej, skupaj z vetrom,
z letnimi časi, z igro, velike črede
v lakoti in izobilju –
poleti in ob krvavih jesenih
so se zbrali na planjavah smrti,
polni in polni barv, zabavali
so se v razkošju vojne in smrti,
osvobojeni od tóka spoznanja,
utolaženi s potokom krvi
in s pôtom, hlapečim iz sveže kože
in utrujenih konjev, prenašali so svoj ponos
na preznojenih konjih, svoj ponos.
VI.
Vse to so zgodbe;
ponos, velika pesnitev
o naši deželi, o zemlji sami
bo prišla, dobrodošla in
iskana, in najdena
v vrstici bežečega verza,
preznojena, naš ponos;