Page 222 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 222
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
ga sveta splošnega človeka, homunkulusa, ki skuša biti nosilec (indijan-
ske) mistične enosti z deželo.165 Toda tema in vsebina cikla ritmičnih ele-
mentov pravzaprav ne podpirata. Zadnji poskus linearne, logične naraci-
je v Ponosu najdemo v začetnem odseku pete pesmi, kjer je dokumentar-
ni vir – gre za parafrazo odlomka iz potopisa Thompsonovega potopisa
Narrative of his Explorations in Western America – jasen in zato toliko
bolj »polaščujoč se«, kjer pa intelektualistično prisvajanje naglo preide
v svoje nasprotje. Ko se logična naracija po začetni, izpostavljeni thomp-
sonovski narativi zlomi, Newlove preide v strogo ritmično in ponavlja-
jočo se poezijo. Prelom je oster in ga v kasnejših, popravljenih izdajah
podpira prehod iz formalno proznega odseka v svobodni verz s strogo
obvladanim ritmom, s paralelizmom členov in s ponavljanjem ključnih
besed, zlasti besede »ponos«.166 Ta beseda brez enovitega pomena je na
tehnopoetski ravni osnova za poizkus, da bi dosegel poistovetenje z ne-
linearno, brezčasno, intuitivno indijansko kulturo. Z njo se lirski govo-
rec skuša dokončno odreči pogledu belca, čeravno z na videz paradoksal-
nim retoričnim obratom. Lirski subjekt – pripovedovalec – sicer v skle-
pni pesmi dokončno zanika belčevo narativo – tj. dokumentarne vire
raziskovalcev, ko zatrjuje, da » indijanci / niso sestavljeni iz / romantič-
nih zgodb, ki krožijo / o njih, ali iz zgodb, / ki jih pripovedujejo le oni«
(gl. VII, v. 8–12). Namesto tega naj bi bil ponos osnova skupne belčeve-
ve in indijanske identifikacije s prostorom, ki naj bi temeljila na neposre-
dni oziroma z zgodbami neposredovani prezenci (dežele in preteklosti),
dostopni obojim, belcem in Indijancem. Toda Dyck upravičeno opozar-
ja, da beseda »ponos« cikel obrne od navidezne téme, tj. Indijancev na
planjavah, k njegovi pravi témi: subjektovemu – četudi gre za kolektiv-
ni subjekt – odnosu do Indijancev in planjav, to pa pomeni k ponosu nad
prostorom, ki ga naseljuje.167 Pri tem smo nehote priče razliki med nepo-
srednostjo prezence pri Indijancih in subjektovim odnosom do takšnega
indijanskega odziva; prav tukaj pa se pokaže skrita aporija cikla.
165 Tema homunkulusa, ki se identificira z drobci nasilja in brezsmiselnosti indijanske situacije, se poja-
vlja že v prejšnji Newlovovi zbirki Moving in alone (Toronto: Contact Press, 1965). Značilna je v njej
pesem Pripomočki, neka prst (Resources, Certain Earths). Gl. Resources, Certain Earths. Isto, 74–
77. V njej lirski govorec, ki se v nekem trenutku eksplicitno identificira s homunkulusom, skuša naj-
ti skupno točko med (indijansko) zgodovino, pokrajino in splošnim človeškim stanjem, a je uspešen
na paradoksalen način, saj se mu kot edina skupna identifikacija pokažeta nasilje in smrt, ki vodita k
izbrisu smiselne interpretacije.
166 Slovenski ponatis prevoda sledi tej prozni inačici, ki jo je Newlove uporabil v obeh inačicah izbranih
del The Fat Man in Apology for Absence; gl. The Fat Man: selected poems 1962–1972 (Toronto: McClelland
& Stewart, 1977); Apology for absence: selected poems 1962–1992 (Erin, ON: Porcupine’s Quill, 1993).
167 Dyck, Place, 79.
ga sveta splošnega človeka, homunkulusa, ki skuša biti nosilec (indijan-
ske) mistične enosti z deželo.165 Toda tema in vsebina cikla ritmičnih ele-
mentov pravzaprav ne podpirata. Zadnji poskus linearne, logične naraci-
je v Ponosu najdemo v začetnem odseku pete pesmi, kjer je dokumentar-
ni vir – gre za parafrazo odlomka iz potopisa Thompsonovega potopisa
Narrative of his Explorations in Western America – jasen in zato toliko
bolj »polaščujoč se«, kjer pa intelektualistično prisvajanje naglo preide
v svoje nasprotje. Ko se logična naracija po začetni, izpostavljeni thomp-
sonovski narativi zlomi, Newlove preide v strogo ritmično in ponavlja-
jočo se poezijo. Prelom je oster in ga v kasnejših, popravljenih izdajah
podpira prehod iz formalno proznega odseka v svobodni verz s strogo
obvladanim ritmom, s paralelizmom členov in s ponavljanjem ključnih
besed, zlasti besede »ponos«.166 Ta beseda brez enovitega pomena je na
tehnopoetski ravni osnova za poizkus, da bi dosegel poistovetenje z ne-
linearno, brezčasno, intuitivno indijansko kulturo. Z njo se lirski govo-
rec skuša dokončno odreči pogledu belca, čeravno z na videz paradoksal-
nim retoričnim obratom. Lirski subjekt – pripovedovalec – sicer v skle-
pni pesmi dokončno zanika belčevo narativo – tj. dokumentarne vire
raziskovalcev, ko zatrjuje, da » indijanci / niso sestavljeni iz / romantič-
nih zgodb, ki krožijo / o njih, ali iz zgodb, / ki jih pripovedujejo le oni«
(gl. VII, v. 8–12). Namesto tega naj bi bil ponos osnova skupne belčeve-
ve in indijanske identifikacije s prostorom, ki naj bi temeljila na neposre-
dni oziroma z zgodbami neposredovani prezenci (dežele in preteklosti),
dostopni obojim, belcem in Indijancem. Toda Dyck upravičeno opozar-
ja, da beseda »ponos« cikel obrne od navidezne téme, tj. Indijancev na
planjavah, k njegovi pravi témi: subjektovemu – četudi gre za kolektiv-
ni subjekt – odnosu do Indijancev in planjav, to pa pomeni k ponosu nad
prostorom, ki ga naseljuje.167 Pri tem smo nehote priče razliki med nepo-
srednostjo prezence pri Indijancih in subjektovim odnosom do takšnega
indijanskega odziva; prav tukaj pa se pokaže skrita aporija cikla.
165 Tema homunkulusa, ki se identificira z drobci nasilja in brezsmiselnosti indijanske situacije, se poja-
vlja že v prejšnji Newlovovi zbirki Moving in alone (Toronto: Contact Press, 1965). Značilna je v njej
pesem Pripomočki, neka prst (Resources, Certain Earths). Gl. Resources, Certain Earths. Isto, 74–
77. V njej lirski govorec, ki se v nekem trenutku eksplicitno identificira s homunkulusom, skuša naj-
ti skupno točko med (indijansko) zgodovino, pokrajino in splošnim človeškim stanjem, a je uspešen
na paradoksalen način, saj se mu kot edina skupna identifikacija pokažeta nasilje in smrt, ki vodita k
izbrisu smiselne interpretacije.
166 Slovenski ponatis prevoda sledi tej prozni inačici, ki jo je Newlove uporabil v obeh inačicah izbranih
del The Fat Man in Apology for Absence; gl. The Fat Man: selected poems 1962–1972 (Toronto: McClelland
& Stewart, 1977); Apology for absence: selected poems 1962–1992 (Erin, ON: Porcupine’s Quill, 1993).
167 Dyck, Place, 79.
