Page 223 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 223
Kanadska imaginacija – analiza poezije
Tudi v Ponosu Indijanci, tako kot pogosto v kanadski literaturi, niso
predstavljeni v sodobni, resnični podobi, marveč stereotipno – v ideali-
zirani luči, celo kadar se dotakne njihovega na prvi pogled surovega ži-
vljenja. Kot opozarja Goldie, historičnost, v okviru katere se sleherni to-
vrstni tekst nanaša na indijansko kulturo in s tem na kronološko določe-
nost te kulture, staroselca oblikuje v historični artefakt, v ostanek »zlate
dobe«, za katero se zdi, da nima dosti povezav s sodobnim življenjem.168
Mitična oddaljenost in heroičnost tudi pri Newloveu oblikujeta Indijan-
ce kot idealne figure, kot »plemenite divjake«, čeprav je ta razlika v od-
nosu od sedanjosti in dejanskosti lirskega govorca prikrita prav z ritmič-
nimi in drugimi afektivnimi sredstvi. Poizkus, da bi Newlove vzposta-
vil dobesedno sorodnost s tako idealiziranimi prvobitnimi ljudmi deže-
le, je, kot opozarja Dyck, celo premišljeno podprt na tehnopoetski rav-
ni. Obenem s prehodom naracije v zaklinjanje in z uvedbo besede »po-
nos« lirski subjekt v zadnjih dveh pesmih preide iz zaimka »jaz« v ko-
lektivni subjekt »mi«. Ta »drugi glas«, kolektivni, publiko nagovarja-
joči »mi«, ki je po mnenju Hendersona prenapihnjen,169 ima specifičen
namen. Skupaj z ritmičnim in zvočnim posnemanjem govornega jezika
skuša programatično naznačiti prehod iz zasebnega belčevega iskanja la-
stnega smisla na raven narodnega in direktnega, intuitivnega poenote-
nja. Da gre v temelju za ideološki poizkus, podprt s posnemanjem govor-
nega jezika, ne kaže le primerjava z drugimi Newlovovimi pesmimi, ki In-
dijance kažejo v veliko manj idealizirani in mitologizirani luči,170 marveč
predvsem dejstvo, da Ponos kot pesem temelji na retorični figuri, ki si za
lastno in narodno identifikacijo prisvaja indijansko realnost. Dyck na-
mreč prepričljivo pokaže, da je cikel utemeljen v primerjavi med indijan-
skimi bojevniki in pesnikom, tertium comparationis te primerjave pa ni
nič drugega kot ponos: nad obvladovanjem konjev pri Indijancih in nad
obvladovanjem ritma ter jezika pri pesniku. Pesem o deželi kot opus – iz-
raz – lirskega govorca potemtakem ustreza oziroma naj bi ustrezala indi-
janski verujoči istovetnosti z zemljo in tako »poetika dvajsetega stoletja
(podoba, fraza, linija) postane temelj za prisvajanje dežele«.171
Še ena retorična figura v Ponosu omogoča poskus prisvajanja dežele
in kaže, da je cikel indijansko mistično prezenco sposoben doseči le tako,
da Indijance sáme spremeni v totem: v sliko, podobo, ki bi jo častil in bi
168 Goldie, Semiotic, 119–120.
169 Henderson, Newlove, 23.
170 Wood, Participation in the past, 238.
171 Dyck, Place, 89.
Tudi v Ponosu Indijanci, tako kot pogosto v kanadski literaturi, niso
predstavljeni v sodobni, resnični podobi, marveč stereotipno – v ideali-
zirani luči, celo kadar se dotakne njihovega na prvi pogled surovega ži-
vljenja. Kot opozarja Goldie, historičnost, v okviru katere se sleherni to-
vrstni tekst nanaša na indijansko kulturo in s tem na kronološko določe-
nost te kulture, staroselca oblikuje v historični artefakt, v ostanek »zlate
dobe«, za katero se zdi, da nima dosti povezav s sodobnim življenjem.168
Mitična oddaljenost in heroičnost tudi pri Newloveu oblikujeta Indijan-
ce kot idealne figure, kot »plemenite divjake«, čeprav je ta razlika v od-
nosu od sedanjosti in dejanskosti lirskega govorca prikrita prav z ritmič-
nimi in drugimi afektivnimi sredstvi. Poizkus, da bi Newlove vzposta-
vil dobesedno sorodnost s tako idealiziranimi prvobitnimi ljudmi deže-
le, je, kot opozarja Dyck, celo premišljeno podprt na tehnopoetski rav-
ni. Obenem s prehodom naracije v zaklinjanje in z uvedbo besede »po-
nos« lirski subjekt v zadnjih dveh pesmih preide iz zaimka »jaz« v ko-
lektivni subjekt »mi«. Ta »drugi glas«, kolektivni, publiko nagovarja-
joči »mi«, ki je po mnenju Hendersona prenapihnjen,169 ima specifičen
namen. Skupaj z ritmičnim in zvočnim posnemanjem govornega jezika
skuša programatično naznačiti prehod iz zasebnega belčevega iskanja la-
stnega smisla na raven narodnega in direktnega, intuitivnega poenote-
nja. Da gre v temelju za ideološki poizkus, podprt s posnemanjem govor-
nega jezika, ne kaže le primerjava z drugimi Newlovovimi pesmimi, ki In-
dijance kažejo v veliko manj idealizirani in mitologizirani luči,170 marveč
predvsem dejstvo, da Ponos kot pesem temelji na retorični figuri, ki si za
lastno in narodno identifikacijo prisvaja indijansko realnost. Dyck na-
mreč prepričljivo pokaže, da je cikel utemeljen v primerjavi med indijan-
skimi bojevniki in pesnikom, tertium comparationis te primerjave pa ni
nič drugega kot ponos: nad obvladovanjem konjev pri Indijancih in nad
obvladovanjem ritma ter jezika pri pesniku. Pesem o deželi kot opus – iz-
raz – lirskega govorca potemtakem ustreza oziroma naj bi ustrezala indi-
janski verujoči istovetnosti z zemljo in tako »poetika dvajsetega stoletja
(podoba, fraza, linija) postane temelj za prisvajanje dežele«.171
Še ena retorična figura v Ponosu omogoča poskus prisvajanja dežele
in kaže, da je cikel indijansko mistično prezenco sposoben doseči le tako,
da Indijance sáme spremeni v totem: v sliko, podobo, ki bi jo častil in bi
168 Goldie, Semiotic, 119–120.
169 Henderson, Newlove, 23.
170 Wood, Participation in the past, 238.
171 Dyck, Place, 89.
