Page 224 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 224
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
mu dala občutek identitete. Že prva beseda v ciklu je beseda »podoba«,
ki – kot v retorični analizi pokaže Dyck – vseskozi nastopa kot sinekdo-
ha in je sprva rabljena kot splošen izraz za vrsto posameznih podob (In-
dijancev in dežele). Narava te sinekdohe se spremeni natanko ob uvedbi
besede »ponos« in kolektivnega subjekta »mi«, na prelomu med peto
in šesto pesmijo, ko izraz »podoba« postane rabljen kot posamezni del
druge celote, poezije. Pesnikova zahteva, njegovo prisvajanje dežele, je
potemtakem prav v tem, da je zmožen posamične primere njenih podob
vključiti kot del v abstrakten, splošen pojem poezije.
Dyck torej posredno pokaže, da v primeru Ponosa ne moremo govo-
riti o verujoči istovetnosti z deželo, ki bi bila skupna belcem in starosel-
cem. Nasprotno, v zadnjih pesmih Ponosa gre očitno za ideološki poziv,
čeprav njegovo idejno in spoznavno plast – stereotipno predstavo o Indi-
jancih – najučinkoviteje podpirajo predvsem ritem in retorični postop-
ki. Z drugimi besedami: natančno odpoved naraciji, posnemanje govor-
jenega jezika in poskus poistovetenja z indijansko mistično prezenco si
ideološko prisvajajo indijansko izkušnjo in še delujejo hierarhično. Toda
že sam poizkus prehoda v govorjeni jezik, diskontinuirana zgradba in
tehnopoetsko nihanje med neposredno zgodbo o deželi, impresijo, in-
trospekcijo in refleksijo o odnosu do dežele kažejo tudi, da gre vendar-
le za bistveni korak naprej. Ponos je za Newlovea vstopna točka, pripra-
va, da Indijance vendarle sprejme kot enakopravne partnerje, s katerimi
si zares deli(jo)/ delimo deželo.
Newlovov odmik od ideološkosti
Newlovova poezija se zdi paradigmatski primer spreminjajočega se
pesniškega odnosa do narave in do zgodovine kot dveh izmed določil
kanadske mitološke strukture. Med njegovimi zbirkami, ki so izšle še v
sozvočju z ontarijsko nacionalistično strujo in njenim prevpraševanjem
kulturne identitete, ter tistimi, ki so izhajale po letu 1968, pa ne nastaja-
jo le razlike, ki jih opazimo v odnosu do konstituentov kanadskega mita,
marveč se vse bolj spreminja odnos do mita na sploh.
Za Newlova je značilno, da ima pri tematizaciji prostora in zgodo-
vine pri njem bistveno vlogo jezik kot sredstvo posredovanja. Prostor in
zgodovina pri njem obstajata predvsem kot posredovana oblika. Že za
pesem East From the Mountains (Vzhodno od gora) iz zbirke Moving in
Alone (1965) Dyck ugotavlja, da je utemeljena v binarizmu snik, prerija>,172 se pravi na odnosu med prostorom in njegovo jezikov-
no posredovanostjo. S prvim verzom – »the single, faltering, tenuous line
172 Isto, 74–75.
mu dala občutek identitete. Že prva beseda v ciklu je beseda »podoba«,
ki – kot v retorični analizi pokaže Dyck – vseskozi nastopa kot sinekdo-
ha in je sprva rabljena kot splošen izraz za vrsto posameznih podob (In-
dijancev in dežele). Narava te sinekdohe se spremeni natanko ob uvedbi
besede »ponos« in kolektivnega subjekta »mi«, na prelomu med peto
in šesto pesmijo, ko izraz »podoba« postane rabljen kot posamezni del
druge celote, poezije. Pesnikova zahteva, njegovo prisvajanje dežele, je
potemtakem prav v tem, da je zmožen posamične primere njenih podob
vključiti kot del v abstrakten, splošen pojem poezije.
Dyck torej posredno pokaže, da v primeru Ponosa ne moremo govo-
riti o verujoči istovetnosti z deželo, ki bi bila skupna belcem in starosel-
cem. Nasprotno, v zadnjih pesmih Ponosa gre očitno za ideološki poziv,
čeprav njegovo idejno in spoznavno plast – stereotipno predstavo o Indi-
jancih – najučinkoviteje podpirajo predvsem ritem in retorični postop-
ki. Z drugimi besedami: natančno odpoved naraciji, posnemanje govor-
jenega jezika in poskus poistovetenja z indijansko mistično prezenco si
ideološko prisvajajo indijansko izkušnjo in še delujejo hierarhično. Toda
že sam poizkus prehoda v govorjeni jezik, diskontinuirana zgradba in
tehnopoetsko nihanje med neposredno zgodbo o deželi, impresijo, in-
trospekcijo in refleksijo o odnosu do dežele kažejo tudi, da gre vendar-
le za bistveni korak naprej. Ponos je za Newlovea vstopna točka, pripra-
va, da Indijance vendarle sprejme kot enakopravne partnerje, s katerimi
si zares deli(jo)/ delimo deželo.
Newlovov odmik od ideološkosti
Newlovova poezija se zdi paradigmatski primer spreminjajočega se
pesniškega odnosa do narave in do zgodovine kot dveh izmed določil
kanadske mitološke strukture. Med njegovimi zbirkami, ki so izšle še v
sozvočju z ontarijsko nacionalistično strujo in njenim prevpraševanjem
kulturne identitete, ter tistimi, ki so izhajale po letu 1968, pa ne nastaja-
jo le razlike, ki jih opazimo v odnosu do konstituentov kanadskega mita,
marveč se vse bolj spreminja odnos do mita na sploh.
Za Newlova je značilno, da ima pri tematizaciji prostora in zgodo-
vine pri njem bistveno vlogo jezik kot sredstvo posredovanja. Prostor in
zgodovina pri njem obstajata predvsem kot posredovana oblika. Že za
pesem East From the Mountains (Vzhodno od gora) iz zbirke Moving in
Alone (1965) Dyck ugotavlja, da je utemeljena v binarizmu
no posredovanostjo. S prvim verzom – »the single, faltering, tenuous line
172 Isto, 74–75.
