Page 211 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 211
Kanadska imaginacija – analiza poezije
duhovnozgodovinska paradigma tudi pri spremembi, povezani s prisotno-
stjo nacionalnih tem v literaturi, odigrala bistveno vlogo.
Toda v odnosu do nacionalne identifikacije nova paradigma sama po
sebi ni mogla zadostovati za spremembo. Že iz primerjave poezije kon-
federacijskih pesnikov ter zlasti Prattovega dela je jasno, da spremem-
ba iz postromantičnega v modernistično pisanje na to vprašanje ni ime-
la bistvenega vpliva. Kanadski literarni zgodovinarji so sicer veliko po-
zornosti posvetili vprašanjem modernizma, a so pojav po navadi omejili
na formalne premike – prehod v prosti verz, uporabo jezika in podobja,
primernega moderni senzibiliteti; razširitev snovi in tematike –, niso pa
se posvečali duhovnozgodovinskim spremembam in tudi ne vprašanju,
zakaj je celo v modernizmu načelo nacije, kot je vidno pri Prattu, bloki-
ralo načelo subjekta, ki je vendarle glavni temelj modernistične literatu-
re. Tudi v šestdesetih in sedemdestih letih 20. stoletja se vsi pesniki, ki so
vstopali v literarni sistem, niso odvrnili od modernizma. Prav John Newlo-
ve, pri katerem je mogoče najznačilneje opazovati odmik od sprva poudar-
jenega vprašanja o kulturni identiteti k neobremenjenemu in že popolnoma
neideloškemu odnosu do nje, je skozi ves svoj opus vztrajal pri prikazovanju
modernistične subjektivitete, pa četudi je pri tem pogosto uporabljal spro-
ščeni, narativni verz, ki ga včasih povezujemo z ameriško postmodernistič-
no ali – kot opozarja Matevž Kos – v resnici anti-modernistično poezijo.150
Pristno fikcijsko napetost, nasprotnosti in dialoškost v vsebini in
strukturi njegovih pesmi kritiki najpogosteje zaznavajo v natančni upo-
rabi ritmičnih in retoričnih sredstev, povezujejo pa jih zopet z ironijo,
z uporabo vsakdanjega jezika in tém, ki naj bi bile protipol strogo lite-
rarnim konvencijam. Obenem se v njegovih pesmih svet kaže posredo-
van skozi spomin – imaginacijo, ki je hkrati tudi napačna, subjektivna
predstava, in tako smo priče razkroju konvencionalnih vzorcev pomena,
ki postajajo vse bolj nesmiselni ali smiselni zgolj za lirski subjekt.151 To
potezo seveda lahko tolmačimo kot modernistično, prav tako pa lahko
kot tipično modernistično tolmačimo poseganje k mitu,152 na katerega v
zvezi z Newlovom opozarjajo kanadski literarni zgodovinarji, pa čeprav
oziroma ravno zato, ker se miti pri njem – kot pravilno opaža Atwoodo-
va – razkrajajo, razpadajo v koščke subjektovega jaza, dežele, zgodovine,
150 Matevž Kos, Prevzetnost in pristranost: literarni spisi (Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Litera-
tura, 1996), 105–106.
151 Brian Henderson, Newlove: Poet of Appearance, Essays on Canadian Writing 2 (1975), 9–27.
152 O poseganju k mitu kot konstitutivni značlnosti modernistične poezije prim. Vid Snoj, Moderna
mitopoeza Boža Voduška in Gregorja Strniše, Sodobnost 72, št. 2 (2008), 225–235.
duhovnozgodovinska paradigma tudi pri spremembi, povezani s prisotno-
stjo nacionalnih tem v literaturi, odigrala bistveno vlogo.
Toda v odnosu do nacionalne identifikacije nova paradigma sama po
sebi ni mogla zadostovati za spremembo. Že iz primerjave poezije kon-
federacijskih pesnikov ter zlasti Prattovega dela je jasno, da spremem-
ba iz postromantičnega v modernistično pisanje na to vprašanje ni ime-
la bistvenega vpliva. Kanadski literarni zgodovinarji so sicer veliko po-
zornosti posvetili vprašanjem modernizma, a so pojav po navadi omejili
na formalne premike – prehod v prosti verz, uporabo jezika in podobja,
primernega moderni senzibiliteti; razširitev snovi in tematike –, niso pa
se posvečali duhovnozgodovinskim spremembam in tudi ne vprašanju,
zakaj je celo v modernizmu načelo nacije, kot je vidno pri Prattu, bloki-
ralo načelo subjekta, ki je vendarle glavni temelj modernistične literatu-
re. Tudi v šestdesetih in sedemdestih letih 20. stoletja se vsi pesniki, ki so
vstopali v literarni sistem, niso odvrnili od modernizma. Prav John Newlo-
ve, pri katerem je mogoče najznačilneje opazovati odmik od sprva poudar-
jenega vprašanja o kulturni identiteti k neobremenjenemu in že popolnoma
neideloškemu odnosu do nje, je skozi ves svoj opus vztrajal pri prikazovanju
modernistične subjektivitete, pa četudi je pri tem pogosto uporabljal spro-
ščeni, narativni verz, ki ga včasih povezujemo z ameriško postmodernistič-
no ali – kot opozarja Matevž Kos – v resnici anti-modernistično poezijo.150
Pristno fikcijsko napetost, nasprotnosti in dialoškost v vsebini in
strukturi njegovih pesmi kritiki najpogosteje zaznavajo v natančni upo-
rabi ritmičnih in retoričnih sredstev, povezujejo pa jih zopet z ironijo,
z uporabo vsakdanjega jezika in tém, ki naj bi bile protipol strogo lite-
rarnim konvencijam. Obenem se v njegovih pesmih svet kaže posredo-
van skozi spomin – imaginacijo, ki je hkrati tudi napačna, subjektivna
predstava, in tako smo priče razkroju konvencionalnih vzorcev pomena,
ki postajajo vse bolj nesmiselni ali smiselni zgolj za lirski subjekt.151 To
potezo seveda lahko tolmačimo kot modernistično, prav tako pa lahko
kot tipično modernistično tolmačimo poseganje k mitu,152 na katerega v
zvezi z Newlovom opozarjajo kanadski literarni zgodovinarji, pa čeprav
oziroma ravno zato, ker se miti pri njem – kot pravilno opaža Atwoodo-
va – razkrajajo, razpadajo v koščke subjektovega jaza, dežele, zgodovine,
150 Matevž Kos, Prevzetnost in pristranost: literarni spisi (Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Litera-
tura, 1996), 105–106.
151 Brian Henderson, Newlove: Poet of Appearance, Essays on Canadian Writing 2 (1975), 9–27.
152 O poseganju k mitu kot konstitutivni značlnosti modernistične poezije prim. Vid Snoj, Moderna
mitopoeza Boža Voduška in Gregorja Strniše, Sodobnost 72, št. 2 (2008), 225–235.
