Page 208 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 208
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
nanjo formo njegovih lirskih pesmi, skušal pa jo bom strnjeno prikazati
ob eni Scottovih najznačilnejših pesmi On the Way to the Mission iz zbirke
New World Lyrics and Ballads iz leta 1905.
Pesem je tako kot številne druge – The Height of Land, Powassan’s
Drum, At Gull Lake: August 1810 in A Scene at Lake Manitou, če ome-
nim le najbolj znane141 – pisana v narativnem prostem verzu namesto v
tradicionalnih metričnih oblikah, ki jih Johnston v pesmih, kot so The
Onondaga Madonna, The Half-Breed Girl ali Watkwenies, sicer tolma-
či kot Scottov prikaz, kako tradicija belega človeka pritiska na starosel-
ce. Kadenčne, proste vrstice v pesmi On the Way to the Mission naj bi po
Johnstonovem mnenju skušale oponašati govor indijanskega pripovedo-
valca.142 To značilnost, ki jo zapaža Johnston, bi bilo možno tolmači-
ti kot poskus privzemanja pozitivno tolmačene govorne vloge jezika pri
Indijancih, ki je del reprezentacijskega dualizma v podobi staroselcev v
celotni kanadski literaturi.
Vendar že Johnston ugotavlja, da pri tovrstnem približevanju Indi-
jancem Scott ni nujno uspešen in še manj dosleden, kajti v njih vidi bo-
disi praznoverne divjake bodisi plemenite, intuitivne »prokristjane«.143
Njegova interpretacija staroselcev potemtakem izhaja iz eksplicitno reli-
gijskega horizonta, ravno zaradi tega pa se ne oddalji od tipične dualistič-
ne reprezentacije Indijancev. V pesmi On the Way to the Mission je zna-
čilno, da je razlog za poistovetenje pripovedovalca in bralca z Indijancem
podan čisto na koncu: zdaj mrtvi Indijanec je prenašal svojo pokristja-
njeno mrtvo ženo, da bi jo pokopal v misijonu. Poleg afektivnih prvin v
zunanji formi, ki jim je ob uporabi narativnega verza podobno kot pri
Lampmanu treba dodati še izrazito zvočno oblikovanje, preprosto iden-
tifikacijo v pesmi sicer onemogočajo obrnjene vloge obeh kultur v okvi-
ru dualizma divjak/plemenitež, ki spodbijajo neproblematično hierar-
hijo belčeve večvrednosti. V hotenem ali nehotenem ironičnem obratu
se kot barbari izkažejo belci, morilci iz koristoljubja, medtem ko je Indi-
janec žrtev. Posebej kompleksen je njegov sočutni odziv, ko zazna svo-
je morilce:
The Indian’s face was calm.
He strode with the sorrow of fore-knowledge,
141 Vse v pričujočem poglavju naštete pesmi – iz zbirke The Poems of Duncan Campbell Scott (Toronto:
McClelland and Stewart, 1926) – so dostopne na spletnem naslovu: http://www.uwo.ca/english/
canadianpoetry/confederation/DCScott/poems/index.html.
142 Johnston, Duncan Campbell, 256–257.
143 Isto, 244, 250–251.
nanjo formo njegovih lirskih pesmi, skušal pa jo bom strnjeno prikazati
ob eni Scottovih najznačilnejših pesmi On the Way to the Mission iz zbirke
New World Lyrics and Ballads iz leta 1905.
Pesem je tako kot številne druge – The Height of Land, Powassan’s
Drum, At Gull Lake: August 1810 in A Scene at Lake Manitou, če ome-
nim le najbolj znane141 – pisana v narativnem prostem verzu namesto v
tradicionalnih metričnih oblikah, ki jih Johnston v pesmih, kot so The
Onondaga Madonna, The Half-Breed Girl ali Watkwenies, sicer tolma-
či kot Scottov prikaz, kako tradicija belega človeka pritiska na starosel-
ce. Kadenčne, proste vrstice v pesmi On the Way to the Mission naj bi po
Johnstonovem mnenju skušale oponašati govor indijanskega pripovedo-
valca.142 To značilnost, ki jo zapaža Johnston, bi bilo možno tolmači-
ti kot poskus privzemanja pozitivno tolmačene govorne vloge jezika pri
Indijancih, ki je del reprezentacijskega dualizma v podobi staroselcev v
celotni kanadski literaturi.
Vendar že Johnston ugotavlja, da pri tovrstnem približevanju Indi-
jancem Scott ni nujno uspešen in še manj dosleden, kajti v njih vidi bo-
disi praznoverne divjake bodisi plemenite, intuitivne »prokristjane«.143
Njegova interpretacija staroselcev potemtakem izhaja iz eksplicitno reli-
gijskega horizonta, ravno zaradi tega pa se ne oddalji od tipične dualistič-
ne reprezentacije Indijancev. V pesmi On the Way to the Mission je zna-
čilno, da je razlog za poistovetenje pripovedovalca in bralca z Indijancem
podan čisto na koncu: zdaj mrtvi Indijanec je prenašal svojo pokristja-
njeno mrtvo ženo, da bi jo pokopal v misijonu. Poleg afektivnih prvin v
zunanji formi, ki jim je ob uporabi narativnega verza podobno kot pri
Lampmanu treba dodati še izrazito zvočno oblikovanje, preprosto iden-
tifikacijo v pesmi sicer onemogočajo obrnjene vloge obeh kultur v okvi-
ru dualizma divjak/plemenitež, ki spodbijajo neproblematično hierar-
hijo belčeve večvrednosti. V hotenem ali nehotenem ironičnem obratu
se kot barbari izkažejo belci, morilci iz koristoljubja, medtem ko je Indi-
janec žrtev. Posebej kompleksen je njegov sočutni odziv, ko zazna svo-
je morilce:
The Indian’s face was calm.
He strode with the sorrow of fore-knowledge,
141 Vse v pričujočem poglavju naštete pesmi – iz zbirke The Poems of Duncan Campbell Scott (Toronto:
McClelland and Stewart, 1926) – so dostopne na spletnem naslovu: http://www.uwo.ca/english/
canadianpoetry/confederation/DCScott/poems/index.html.
142 Johnston, Duncan Campbell, 256–257.
143 Isto, 244, 250–251.
