Page 206 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 206
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
V zvezi z Lampmanom je potemtakem mogoče ugotoviti, da transcen-
dentalistični filozofiji, ki jo pogosto omenjajo v povezavi z njim, ni mo-
gel docela slediti, ker se je med transcendentalizem in njega vrivala dis-
tanca nedomačega v naravi, ki jo lahko tolmačimo tudi kot distanco pri-
krite eksistencialne groze. Ta je, kot sem že skušal pokazati, del standar-
dnega kanadskega imaginativnega repertoarja, vendar se ta imaginarij pri
Lampmanu izraža na kompleksen način. Za semantične konotacije stra-
šljivosti, tesnobe, mraza in podobnega namreč ni mogoče reči, da delu-
jejo kot element, ki bi bralca neposredno interpeliral v tipski imaginarij.
Zlasti v dvoumnih, na videz idiličnih pesmih globinska raven podobja,
ki sem jo po analogiji s Flaubertom imenoval dessous, deluje na afektiv-
ni ravni, torej kot spodbujevalka nasprotnosti, dialoškosti in s tem fik-
cijskosti v pesmi, s čimer onemogoča poenostavljena, enopomenska bra-
nja. To pa pomeni, da bi v teh pesmih težko govorili o kakršni koli ide-
ološkosti ali enoznačnem spoznavnem apelu. Pravzaprav je v njih mogo-
če zaznati svojevrsten paradoks, in sicer da tipične podobe kanadskega
imaginarija bralcu prenašajo s pomočjo afektivnih prvin, ki so same po
sebi preprečevalec poenostavljenega branja. Kolikor skozi te pesmi po-
temtakem lahko interpelira nacionalni poziv – četudi bi ga povezovali s
standardnim imaginarijem narave –, je to možno kvečjemu »per nega-
tionem«, in sicer v toliko, v kolikor prav te afektivne prvine spodbijajo
neko drugo »enopomensko« teznost, namreč enotnost idejnih paradi-
gem, iz katerih Lampman izhaja, to pa je predvsem paradigma ameriške-
ga transcendentalizma. Pripomniti bi nazadnje veljalo, da emocionalno-
afektivne prvine, ki sprožajo dihotomijo, pri Lampmanu prav tako delu-
jejo na ravni drugih retoričnih sredstev, ki učinek podobja podpirajo ali
ga nadomeščajo – tako na primer, zvočni učinki, še posebej geminacije,
ali pa sintaktična delitev verzov na dva dela, od katerih drugi del verza v
primerjavi s prvim pogosto uvaja vsebinski, notranji kontrast.134
Lampman torej na paradoksalen način reproducira tipično kanad-
sko reprezentacijo narave, a se za razliko od njegove pripovedne poezije
v lirskih pesmih ta izraža v dialoški, fikcijski strukturi, ki je ni mogoče
brati popolnoma enoznačno.
134 Louis MacKendrick, Sweet Patience an Her Guest, Reality: the Sonnets of Archibald Lampman,
v: The Lampman symposium, ur. Lorraine McMullen (Ottawa: University of Ottawa press, 1976), 56;
Barry Davies, The Forms of Nature: Some of the Philosophical and Aesthetic Bases of Lampman’s
Poetry, v: The Lampman symposium, ur. Lorraine McMullen (Ottawa: University of Ottawa press,
1976), 84, 87.
V zvezi z Lampmanom je potemtakem mogoče ugotoviti, da transcen-
dentalistični filozofiji, ki jo pogosto omenjajo v povezavi z njim, ni mo-
gel docela slediti, ker se je med transcendentalizem in njega vrivala dis-
tanca nedomačega v naravi, ki jo lahko tolmačimo tudi kot distanco pri-
krite eksistencialne groze. Ta je, kot sem že skušal pokazati, del standar-
dnega kanadskega imaginativnega repertoarja, vendar se ta imaginarij pri
Lampmanu izraža na kompleksen način. Za semantične konotacije stra-
šljivosti, tesnobe, mraza in podobnega namreč ni mogoče reči, da delu-
jejo kot element, ki bi bralca neposredno interpeliral v tipski imaginarij.
Zlasti v dvoumnih, na videz idiličnih pesmih globinska raven podobja,
ki sem jo po analogiji s Flaubertom imenoval dessous, deluje na afektiv-
ni ravni, torej kot spodbujevalka nasprotnosti, dialoškosti in s tem fik-
cijskosti v pesmi, s čimer onemogoča poenostavljena, enopomenska bra-
nja. To pa pomeni, da bi v teh pesmih težko govorili o kakršni koli ide-
ološkosti ali enoznačnem spoznavnem apelu. Pravzaprav je v njih mogo-
če zaznati svojevrsten paradoks, in sicer da tipične podobe kanadskega
imaginarija bralcu prenašajo s pomočjo afektivnih prvin, ki so same po
sebi preprečevalec poenostavljenega branja. Kolikor skozi te pesmi po-
temtakem lahko interpelira nacionalni poziv – četudi bi ga povezovali s
standardnim imaginarijem narave –, je to možno kvečjemu »per nega-
tionem«, in sicer v toliko, v kolikor prav te afektivne prvine spodbijajo
neko drugo »enopomensko« teznost, namreč enotnost idejnih paradi-
gem, iz katerih Lampman izhaja, to pa je predvsem paradigma ameriške-
ga transcendentalizma. Pripomniti bi nazadnje veljalo, da emocionalno-
afektivne prvine, ki sprožajo dihotomijo, pri Lampmanu prav tako delu-
jejo na ravni drugih retoričnih sredstev, ki učinek podobja podpirajo ali
ga nadomeščajo – tako na primer, zvočni učinki, še posebej geminacije,
ali pa sintaktična delitev verzov na dva dela, od katerih drugi del verza v
primerjavi s prvim pogosto uvaja vsebinski, notranji kontrast.134
Lampman torej na paradoksalen način reproducira tipično kanad-
sko reprezentacijo narave, a se za razliko od njegove pripovedne poezije
v lirskih pesmih ta izraža v dialoški, fikcijski strukturi, ki je ni mogoče
brati popolnoma enoznačno.
134 Louis MacKendrick, Sweet Patience an Her Guest, Reality: the Sonnets of Archibald Lampman,
v: The Lampman symposium, ur. Lorraine McMullen (Ottawa: University of Ottawa press, 1976), 56;
Barry Davies, The Forms of Nature: Some of the Philosophical and Aesthetic Bases of Lampman’s
Poetry, v: The Lampman symposium, ur. Lorraine McMullen (Ottawa: University of Ottawa press,
1976), 84, 87.
