Page 210 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 210
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
plicitnega mitotvorja, je do poglavitne spremembe v kanadski tradiciji –
in v pojmovanju t. i. dolge pesmi – prišlo z generacijo, ki je pesniške te-
kste pričela objavljati okoli leta 1960. Približno vzporedno s Prattovo na-
cionalno epiko je vse do današnjih dni sledila vrsta pesnitev, ki so zazna-
movale angleško kanadsko tradicijo in bi lahko potrjevale trditev Live-
sayjeve, da gre za tipično kanadsko zvrst – med njimi npr. The Psalter of
Avram Haktani (izšl. 1944) in The Portrait of a Poet as a Landscape (izšl.
1948) Abrahama M. Kleina (1909–1972), dokumentarne pesmi same Li-
vesayjeve (1909–1996), morda najznačilneje pesnitev David (izšl. 1942)
Earla Birneyja (1904–1995) itn.
Clément Moisan v zvezi z avtorji, kot so John Newlove (1938–
2003), Leonard Cohen (1934), Al Purdy (1918–2000) in Margaret At-
wood (1939), govori o poeziji osvoboditve ali tudi o »vstopu prave lirič-
nosti v njihovo poezijo«.147 Prav tako drugi literarni zgodovinarji ob t.
i. »generaciji šestdesetih« omenjajo umetniško sproščanje njihove poe-
zije, govorijo o metaforičnem prenosu glasov preteklosti in pokrajine v
prispodobo za splošno človeško in psihološko stanje (pri Purdyju) ali v
neposredno notranjo psihologizacijo (pri Atwoodovi).148 Zato je mogo-
če reči, da njihova reaktualizacija pokrajine ter kanadske in staroselske
zgodovine na raven mita v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja
– hkrati s sočasnim metaliterarnim delovanjem – pomeni radikalizacijo
in obenem že preseganje nacionalnoideoloških teženj. Motivi potoplje-
nosti, identifikacije z živalmi, staroselci in njihovimi bogovi, zanimanje
za prednike, celo za geološko preteklost, motiv garnizije in še drugi po-
dobni motivi, ki bi lahko bili tipična poenotujoča narativa, so še pose-
bej pri Atwoodovi postavljeni v kontekst spreminjajočega se sveta brez
centra in brez »velikih zgodb«. Pri Georgu Boweringu (1935) prevladu-
je uporaba pastiša, parodije in citatnosti (npr. v zbirki The Rocky Moun-
tain Foot, 1968, ali v Kerrisdaleskih elegijah, ki so parodični citat Rilke-
jevih Devinskih), pri Robertu Kroetschu težnja k diskontinuiteti in pa-
radoksu. Glede na to, da gre v vseh teh primerih za dovolj tipične značil-
nosti postmodernizma,149 bi lahko sklepali, da je nova literarnosmerna in
147 Moisan, A Poetry of Frontiers, 39 isl.
148 Poleg tega pri Atwoodovi omenjajo tudi heraklitstvo, feministično noto, pri Newlovu pesimistično,
v osnovi modernistično vizijo sveta in človeka v njem, pri Purdyju narativizacijo in sprostitev verza
itn. Glede splošnih značilnosti poezije pri omenjenih avtorjih, lahko podrobnejše zarise dobimo v
številnih, zelo raznolikih virih, gl. npr. Tom Marshall, Harsh and lovely land: the major Canadian poets
and the making of a Canadian tradition . (Vancouver: University of British Columbia Press, 1978), 89–
98, 154–161; Frank Davey, From there to here: a guide to English-Canadian literature since 1960 (Erin, Ont.:
Press Porcepic, 1974), 30–33 idr.; MacKendrick, Al Purdy idr.
149 Da gre za tipične postmodernistične značilnosti, nas prepričuje slovenska duhovnozgodovinska meto-
da, prim. Tomo Virk, Strah pred naivnostjo (Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2000).
plicitnega mitotvorja, je do poglavitne spremembe v kanadski tradiciji –
in v pojmovanju t. i. dolge pesmi – prišlo z generacijo, ki je pesniške te-
kste pričela objavljati okoli leta 1960. Približno vzporedno s Prattovo na-
cionalno epiko je vse do današnjih dni sledila vrsta pesnitev, ki so zazna-
movale angleško kanadsko tradicijo in bi lahko potrjevale trditev Live-
sayjeve, da gre za tipično kanadsko zvrst – med njimi npr. The Psalter of
Avram Haktani (izšl. 1944) in The Portrait of a Poet as a Landscape (izšl.
1948) Abrahama M. Kleina (1909–1972), dokumentarne pesmi same Li-
vesayjeve (1909–1996), morda najznačilneje pesnitev David (izšl. 1942)
Earla Birneyja (1904–1995) itn.
Clément Moisan v zvezi z avtorji, kot so John Newlove (1938–
2003), Leonard Cohen (1934), Al Purdy (1918–2000) in Margaret At-
wood (1939), govori o poeziji osvoboditve ali tudi o »vstopu prave lirič-
nosti v njihovo poezijo«.147 Prav tako drugi literarni zgodovinarji ob t.
i. »generaciji šestdesetih« omenjajo umetniško sproščanje njihove poe-
zije, govorijo o metaforičnem prenosu glasov preteklosti in pokrajine v
prispodobo za splošno človeško in psihološko stanje (pri Purdyju) ali v
neposredno notranjo psihologizacijo (pri Atwoodovi).148 Zato je mogo-
če reči, da njihova reaktualizacija pokrajine ter kanadske in staroselske
zgodovine na raven mita v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja
– hkrati s sočasnim metaliterarnim delovanjem – pomeni radikalizacijo
in obenem že preseganje nacionalnoideoloških teženj. Motivi potoplje-
nosti, identifikacije z živalmi, staroselci in njihovimi bogovi, zanimanje
za prednike, celo za geološko preteklost, motiv garnizije in še drugi po-
dobni motivi, ki bi lahko bili tipična poenotujoča narativa, so še pose-
bej pri Atwoodovi postavljeni v kontekst spreminjajočega se sveta brez
centra in brez »velikih zgodb«. Pri Georgu Boweringu (1935) prevladu-
je uporaba pastiša, parodije in citatnosti (npr. v zbirki The Rocky Moun-
tain Foot, 1968, ali v Kerrisdaleskih elegijah, ki so parodični citat Rilke-
jevih Devinskih), pri Robertu Kroetschu težnja k diskontinuiteti in pa-
radoksu. Glede na to, da gre v vseh teh primerih za dovolj tipične značil-
nosti postmodernizma,149 bi lahko sklepali, da je nova literarnosmerna in
147 Moisan, A Poetry of Frontiers, 39 isl.
148 Poleg tega pri Atwoodovi omenjajo tudi heraklitstvo, feministično noto, pri Newlovu pesimistično,
v osnovi modernistično vizijo sveta in človeka v njem, pri Purdyju narativizacijo in sprostitev verza
itn. Glede splošnih značilnosti poezije pri omenjenih avtorjih, lahko podrobnejše zarise dobimo v
številnih, zelo raznolikih virih, gl. npr. Tom Marshall, Harsh and lovely land: the major Canadian poets
and the making of a Canadian tradition . (Vancouver: University of British Columbia Press, 1978), 89–
98, 154–161; Frank Davey, From there to here: a guide to English-Canadian literature since 1960 (Erin, Ont.:
Press Porcepic, 1974), 30–33 idr.; MacKendrick, Al Purdy idr.
149 Da gre za tipične postmodernistične značilnosti, nas prepričuje slovenska duhovnozgodovinska meto-
da, prim. Tomo Virk, Strah pred naivnostjo (Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2000).
