Page 146 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 146
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
strijskim in nikoli docela veljavnim jugoslovanskim sistemom. Razme-
roma močna avtonomija v šolskem prostoru je bila tudi posledica ne-
posobnosti državne politike, ki kljub desetim poskusom do leta 1928
ni uspela potrditi novega šolskega zakona. V tem času so na slovenskem
ozemlju po večini uporabljali stare avstrijske zakone in bolj ali manj kon-
sistentne jugoslovanske učne načrte. Šole so se dosledno slovenizirale,
najbolj na ravni srednjega šolstva, kjer je ob ukinitvi nemških gimna-
zij, razen v Ljubljani, prišlo do odpuščanja in premeščanja nemških pe-
dagogov in nastavljanja slovenskih. Zamenjano je bilo razmerje ur med
nemščino in slovenščino, kot učni predmet je bila dodana srbohrvašči-
na, namesto avstrijske zgodovine pa dodana zgodovina kraljevine SHS;
kot maturitetni predmet je bila namesto zgodovine in nemščine uvede-
na slovenščina.72 S to izbiro se je bilo mogoče izogniti nedoslednostim
v zvezi z jugoslovansko zgodovino in hkrati poudariti pomen materin-
ščine za nacionalno identifikacijo, kar je bilo še posebej pomembno, ker
vprašanje jezikovne identitete tudi v novi državi ni bilo dokončno rešeno.
Šolska politika Kraljevine je večinoma izhajala iz mišljenja, da je s pomo-
čjo šole mogoče v razmeroma kratkem času premostiti kulturne razlike
in neenakopravnost ter udejanjiti jugoslovansko narodno idejo in naro-
dni jezik,73 vendar je bila nedosledna. Kot učni jezik so osnutki zakonov
večinoma predvidevali »državni jezik«;74 kako ohlapna je bila ta for-
mulacija, se je videlo ob sprejemanju vidovdanske ustave, ko so bile gle-
de uporabo slovenščine predlagane različne formulacije, dokler ni pre-
vladala kompromisna unitaristična različica, ki jo je prevzela ustava iz
l. 1931 in ki je kot uradni jezik opredelila umetno tvorjenko, srbsko-hr-
vatsko-slovenski jezik.75 A državni učni načrti kljub nekaterim drugač-
nim poskusom (v izenačevanju terminologije v srednjih in poklicnih šo-
lah) niso sledili ustavnemu jezikovnemu unitarizmu. Novi učbeniki, ki
so šele leta 1927 nadomestili avstrijske knjige in prehodne skripte, so si-
cer vsebovali zapleteno trojno formulo – slovenski tekst v latinci ob sr-
bohrvaškem latiničnem in ciriličnem –, toda zaradi konsenza o jezikov-
ni in siceršnji avtonomiji v slovenskem političnem prostoru je učni načrt
iz leta 1927, ki je veljal do leta 1934/35, na predlog slovenskih članov od-
stopil od ustavne formule in kot učni jezik formuliral srbohrvaški in slo-
72 Dolenc, Kulturni boj, 32.
73 Ljubodrag Dimić, Kulturna politika u Kraljevini Jugoslaviji 1918–1941 3, Politika i stvaralaštvo (Beograd:
Stubovi kulture, 1997), 390.
74 Dolenc, Kulturni boj, 157, 160–161.
75 Dimić, Kulturna, 380–382.
strijskim in nikoli docela veljavnim jugoslovanskim sistemom. Razme-
roma močna avtonomija v šolskem prostoru je bila tudi posledica ne-
posobnosti državne politike, ki kljub desetim poskusom do leta 1928
ni uspela potrditi novega šolskega zakona. V tem času so na slovenskem
ozemlju po večini uporabljali stare avstrijske zakone in bolj ali manj kon-
sistentne jugoslovanske učne načrte. Šole so se dosledno slovenizirale,
najbolj na ravni srednjega šolstva, kjer je ob ukinitvi nemških gimna-
zij, razen v Ljubljani, prišlo do odpuščanja in premeščanja nemških pe-
dagogov in nastavljanja slovenskih. Zamenjano je bilo razmerje ur med
nemščino in slovenščino, kot učni predmet je bila dodana srbohrvašči-
na, namesto avstrijske zgodovine pa dodana zgodovina kraljevine SHS;
kot maturitetni predmet je bila namesto zgodovine in nemščine uvede-
na slovenščina.72 S to izbiro se je bilo mogoče izogniti nedoslednostim
v zvezi z jugoslovansko zgodovino in hkrati poudariti pomen materin-
ščine za nacionalno identifikacijo, kar je bilo še posebej pomembno, ker
vprašanje jezikovne identitete tudi v novi državi ni bilo dokončno rešeno.
Šolska politika Kraljevine je večinoma izhajala iz mišljenja, da je s pomo-
čjo šole mogoče v razmeroma kratkem času premostiti kulturne razlike
in neenakopravnost ter udejanjiti jugoslovansko narodno idejo in naro-
dni jezik,73 vendar je bila nedosledna. Kot učni jezik so osnutki zakonov
večinoma predvidevali »državni jezik«;74 kako ohlapna je bila ta for-
mulacija, se je videlo ob sprejemanju vidovdanske ustave, ko so bile gle-
de uporabo slovenščine predlagane različne formulacije, dokler ni pre-
vladala kompromisna unitaristična različica, ki jo je prevzela ustava iz
l. 1931 in ki je kot uradni jezik opredelila umetno tvorjenko, srbsko-hr-
vatsko-slovenski jezik.75 A državni učni načrti kljub nekaterim drugač-
nim poskusom (v izenačevanju terminologije v srednjih in poklicnih šo-
lah) niso sledili ustavnemu jezikovnemu unitarizmu. Novi učbeniki, ki
so šele leta 1927 nadomestili avstrijske knjige in prehodne skripte, so si-
cer vsebovali zapleteno trojno formulo – slovenski tekst v latinci ob sr-
bohrvaškem latiničnem in ciriličnem –, toda zaradi konsenza o jezikov-
ni in siceršnji avtonomiji v slovenskem političnem prostoru je učni načrt
iz leta 1927, ki je veljal do leta 1934/35, na predlog slovenskih članov od-
stopil od ustavne formule in kot učni jezik formuliral srbohrvaški in slo-
72 Dolenc, Kulturni boj, 32.
73 Ljubodrag Dimić, Kulturna politika u Kraljevini Jugoslaviji 1918–1941 3, Politika i stvaralaštvo (Beograd:
Stubovi kulture, 1997), 390.
74 Dolenc, Kulturni boj, 157, 160–161.
75 Dimić, Kulturna, 380–382.
