Page 150 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 150
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
V spodbujanju recepcijskega horizonta o obstoju enovite nacionalne
književnosti, ki bi sooblikoval bralsko izkustvo ob kanadskih delih, ne-
nazadnje, lahko vidimo enega od razlogov, zakaj diferenciacija trga ni
delovala kot blažilec nacionalnega poziva, čeprav bi zaradi širjenja me-
hanizmov in sredstev kulturne samoreprezentacije ideološki apel morala
razpršiti. V (poli)sistemu kanadske literature je razvoj periodike in zalo-
žništva v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v prvi polovici dvajsetega šele
vzpostavil pogoje, da je literatura začela delovati kot narodnospodbudni
dejavnik. Šibka identifikacija ob ne dovolj močnih ali celo neobstoječih
drugih institucijah na kulturnem trgu, ki bi skrbele za nacionalni apel,
pa je komunikatorje na trgu spodbujala k ostrejšim, doslednejšim in sim-
plificiranim izjavam. Na enak način so v slovenskem literarnem prosto-
ru Bleiweisove Novice ter Mohorjeva družba spodbujale poenostavljene
in brezpogojne nacionalne odzive v okviru cesarskega legitimizma, tako
da je kljub delni diferenciaciji trga z Janežičevim Slovenskim glasnikom
(1858–1968) in Jurčičevo Mladiko zaradi njihovega prevladujočega polo-
žaja vsaj do razcveta pod Taaffejevo vlado prevladovala težnja k simplifi-
ciranim izjavam. Dokončna diferenciacija, ki je hkrati pomenila zenit in
razkroj simplificiranih različic nacionalnega izjavljanja v periodiki in za-
ložništvu, je v Kanadi po mnenju Desmonda Paceyja in Atwoodove na-
stopila sredi petdesetih let,91 in sicer, z reformo šolskega sistema, z usta-
novitvijo tretje generacije literarnih revij (Tamarack Review, Contact,
Fiddlehead, Tish) in novih založb (Coach House, 1965; House of Anan-
si Press, 1966; Oberon, 1966), ki so se usmerile v izdajanje kanadskih del,
ob poudarjenem kulturnem nacionalizmu: temu pa se je pridružila tudi
založba McClelland & Stewart v neposredni povezavi z univerzitetni-
mi središči.92 Če o prvi povezavi akademskih središč z založništvom lah-
ko govorimo že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je iz kroga študentov na
montrealški univerzi McGill najprej izšla revija McGill Fortnightly Revi-
ew, nato pa obe že omenjeni antologiji – in če je bila z druge, akademske
strani, prebojni napor prva izdaja Literarne zgodovine Kanade leta 1965
– je bil namreč najpomembnejši institut, ki je poskrbel za prenos naci-
onalne identifikacije v šolski sistem, prav zbirka založbe McClelland &
Stewart The New Canadian Library. Zbirka, ki je po mnenju Roberta
Leckerja na dvomljiv način v kratkem času uspela oblikovati razmeroma
91 Pacey, The writer, 493–494; Atwood, On Writing.
92 William H. New, Literature in English, The Canadian Encyclopedia (Historica-Dominion, 2011),
ht t p://w w w.t hec a nad ia nenc ycloped ia .com /i ndex .c f m?Pg Nm=TCE & Pa ra m s =A1A RTA0 0
04709. Ob tem velja opozoriti, da so bile po drugi svetovni vojni ustanovljene tudi skoraj vse najpo-
membnejše strokovne revije: Canadian Literature, ECW in Journal of Canadian Studies.
V spodbujanju recepcijskega horizonta o obstoju enovite nacionalne
književnosti, ki bi sooblikoval bralsko izkustvo ob kanadskih delih, ne-
nazadnje, lahko vidimo enega od razlogov, zakaj diferenciacija trga ni
delovala kot blažilec nacionalnega poziva, čeprav bi zaradi širjenja me-
hanizmov in sredstev kulturne samoreprezentacije ideološki apel morala
razpršiti. V (poli)sistemu kanadske literature je razvoj periodike in zalo-
žništva v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v prvi polovici dvajsetega šele
vzpostavil pogoje, da je literatura začela delovati kot narodnospodbudni
dejavnik. Šibka identifikacija ob ne dovolj močnih ali celo neobstoječih
drugih institucijah na kulturnem trgu, ki bi skrbele za nacionalni apel,
pa je komunikatorje na trgu spodbujala k ostrejšim, doslednejšim in sim-
plificiranim izjavam. Na enak način so v slovenskem literarnem prosto-
ru Bleiweisove Novice ter Mohorjeva družba spodbujale poenostavljene
in brezpogojne nacionalne odzive v okviru cesarskega legitimizma, tako
da je kljub delni diferenciaciji trga z Janežičevim Slovenskim glasnikom
(1858–1968) in Jurčičevo Mladiko zaradi njihovega prevladujočega polo-
žaja vsaj do razcveta pod Taaffejevo vlado prevladovala težnja k simplifi-
ciranim izjavam. Dokončna diferenciacija, ki je hkrati pomenila zenit in
razkroj simplificiranih različic nacionalnega izjavljanja v periodiki in za-
ložništvu, je v Kanadi po mnenju Desmonda Paceyja in Atwoodove na-
stopila sredi petdesetih let,91 in sicer, z reformo šolskega sistema, z usta-
novitvijo tretje generacije literarnih revij (Tamarack Review, Contact,
Fiddlehead, Tish) in novih založb (Coach House, 1965; House of Anan-
si Press, 1966; Oberon, 1966), ki so se usmerile v izdajanje kanadskih del,
ob poudarjenem kulturnem nacionalizmu: temu pa se je pridružila tudi
založba McClelland & Stewart v neposredni povezavi z univerzitetni-
mi središči.92 Če o prvi povezavi akademskih središč z založništvom lah-
ko govorimo že v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je iz kroga študentov na
montrealški univerzi McGill najprej izšla revija McGill Fortnightly Revi-
ew, nato pa obe že omenjeni antologiji – in če je bila z druge, akademske
strani, prebojni napor prva izdaja Literarne zgodovine Kanade leta 1965
– je bil namreč najpomembnejši institut, ki je poskrbel za prenos naci-
onalne identifikacije v šolski sistem, prav zbirka založbe McClelland &
Stewart The New Canadian Library. Zbirka, ki je po mnenju Roberta
Leckerja na dvomljiv način v kratkem času uspela oblikovati razmeroma
91 Pacey, The writer, 493–494; Atwood, On Writing.
92 William H. New, Literature in English, The Canadian Encyclopedia (Historica-Dominion, 2011),
ht t p://w w w.t hec a nad ia nenc ycloped ia .com /i ndex .c f m?Pg Nm=TCE & Pa ra m s =A1A RTA0 0
04709. Ob tem velja opozoriti, da so bile po drugi svetovni vojni ustanovljene tudi skoraj vse najpo-
membnejše strokovne revije: Canadian Literature, ECW in Journal of Canadian Studies.
