Page 141 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 141
Med mitom in institucijami
sti irskih šol zaradi večinskega prebivalstva v Ontariju, v Quebecu pa vse
do leta 1963 francoskih t. i. klasičnih kolegijev.50
Druga vsebinska značilnost šolskega sitema je bilo protiameriško,
protirepublikansko stališče, ki so ga privzeli tvorci šolskih programov,
to pa je nujno vodilo k odvisnosti od britanskega kadra in materialov.
Razlogov za nasprotovanje Združenim državam je bilo več, med njimi
vojaška grožnja, neuspešno rešeni aljaški spor ter vpliv lojalistične misel-
nosti, posledica pa nedvomno ta, da sta bila v anglofonskih deželnih šo-
lah vsakršna kanadska identiteta oziroma morebitni patriotizem mogo-
ča samo kot del imperialnega okvirja, poudarjenega z ideološkimi rituali
(petja himne, dvigovanja zastave), še zlasti pa ovrednotena v okviru ku-
rikula, ki ni vseboval ločenega poučevanja kanadske in britanske litera-
ture ali zgodovine in v okviru katerega so bili kanadski uspehi poučeva-
ni kot del imperialne politike: tako sta bila celo sprejem Kanade v Dru-
štvo narodov (1926) ter westminsterski statut tolmačena kot »legitimna
razdelitev imperialne moči« in soodgovornosti za imperij med Britani-
jo ter deli njenega kraljestva.51
Britanskost poučevanja zgodovine in historiografije v anglofonski
Kanadi je sprožala nelagodje v Quebecu, kjer je bilo zgodovinopisje vse
od Françoisa Xavierja Garneauja naprej (Histoire du Canada depuis sa
découverte jusqu‘ á nos jours, 1845–52) usmerjeno k zarisu od Francije lo-
čenega bivanja na novem kontinentu, a kot zgodovine francosko-kanad-
skega naroda, ne kot dela skupne kanadske identitete.52 Šele okrepljeni
nacionalizem klerikalnega kvebeškega zgodovinopisja po prvi svetovni
vojni pa je dal impulz za enak razvoj v angleški Kanadi, kjer sta se v tri-
desetih letih 20. stoletja razvili Innisova ekonomska zgodovina in t. i. la-
vrencijska šola historiografije, ki je s svojo nacionalistično podstatjo do-
minirala do šestdesetih let 20. stoletja. Šele od tridesetih let 20. stoletja
naprej je torej zaznavna opaznejša nacionalna zgodovina v angleški Ka-
nadi.53 Ker je ta, izhajajoč iz Innisove paradigme, izhajala iz opozicije do
Združenih držav, je možno govoriti o historiografskem nacionalizmu,
ki je Kanado postopoma odtrgal od prevelike odvisnosti od Velike Bri-
tanije, ne da bi povezavo popolnoma opustil. Drugi razlog za vztrajanje
50 Leland, Quebec Literature, 222.
51 Harold Troper, Nationalism and the History Curriculum in Canada, The History Teacher 12, št. 1 (1.
november 1978), 16–17.
52 Gail Cuthbert Brandt, Canadian National Histories: Their Evolving Content and Uses, The History
Teacher 30, št. 2 (1. februar 1997), 138.
53 Joan Selby, The Transmutation of History, Canadian Literature, št. 6 (1960), 32; Brandt, Canadian Na-
tional, 139.
sti irskih šol zaradi večinskega prebivalstva v Ontariju, v Quebecu pa vse
do leta 1963 francoskih t. i. klasičnih kolegijev.50
Druga vsebinska značilnost šolskega sitema je bilo protiameriško,
protirepublikansko stališče, ki so ga privzeli tvorci šolskih programov,
to pa je nujno vodilo k odvisnosti od britanskega kadra in materialov.
Razlogov za nasprotovanje Združenim državam je bilo več, med njimi
vojaška grožnja, neuspešno rešeni aljaški spor ter vpliv lojalistične misel-
nosti, posledica pa nedvomno ta, da sta bila v anglofonskih deželnih šo-
lah vsakršna kanadska identiteta oziroma morebitni patriotizem mogo-
ča samo kot del imperialnega okvirja, poudarjenega z ideološkimi rituali
(petja himne, dvigovanja zastave), še zlasti pa ovrednotena v okviru ku-
rikula, ki ni vseboval ločenega poučevanja kanadske in britanske litera-
ture ali zgodovine in v okviru katerega so bili kanadski uspehi poučeva-
ni kot del imperialne politike: tako sta bila celo sprejem Kanade v Dru-
štvo narodov (1926) ter westminsterski statut tolmačena kot »legitimna
razdelitev imperialne moči« in soodgovornosti za imperij med Britani-
jo ter deli njenega kraljestva.51
Britanskost poučevanja zgodovine in historiografije v anglofonski
Kanadi je sprožala nelagodje v Quebecu, kjer je bilo zgodovinopisje vse
od Françoisa Xavierja Garneauja naprej (Histoire du Canada depuis sa
découverte jusqu‘ á nos jours, 1845–52) usmerjeno k zarisu od Francije lo-
čenega bivanja na novem kontinentu, a kot zgodovine francosko-kanad-
skega naroda, ne kot dela skupne kanadske identitete.52 Šele okrepljeni
nacionalizem klerikalnega kvebeškega zgodovinopisja po prvi svetovni
vojni pa je dal impulz za enak razvoj v angleški Kanadi, kjer sta se v tri-
desetih letih 20. stoletja razvili Innisova ekonomska zgodovina in t. i. la-
vrencijska šola historiografije, ki je s svojo nacionalistično podstatjo do-
minirala do šestdesetih let 20. stoletja. Šele od tridesetih let 20. stoletja
naprej je torej zaznavna opaznejša nacionalna zgodovina v angleški Ka-
nadi.53 Ker je ta, izhajajoč iz Innisove paradigme, izhajala iz opozicije do
Združenih držav, je možno govoriti o historiografskem nacionalizmu,
ki je Kanado postopoma odtrgal od prevelike odvisnosti od Velike Bri-
tanije, ne da bi povezavo popolnoma opustil. Drugi razlog za vztrajanje
50 Leland, Quebec Literature, 222.
51 Harold Troper, Nationalism and the History Curriculum in Canada, The History Teacher 12, št. 1 (1.
november 1978), 16–17.
52 Gail Cuthbert Brandt, Canadian National Histories: Their Evolving Content and Uses, The History
Teacher 30, št. 2 (1. februar 1997), 138.
53 Joan Selby, The Transmutation of History, Canadian Literature, št. 6 (1960), 32; Brandt, Canadian Na-
tional, 139.
