Page 143 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 143
Med mitom in institucijami
tna in neopredeljena.59 Vendar avstrijske oblasti v predmarčni dobi niso
mogle zanemariti sprememb, do katerih je prišlo v Ilirskih provincah,
kar se je po mnenju Jožeta Ciperleta in Vlada Schmidta izrazilo z usta-
novitvijo stolic za slovenski jezik na graškem liceju, v Ljubljani in v Go-
rici (1812, 1817, 1847). Te so brez dvoma vplivale na zedinjevanje naro-
dno-kulturnega trga, ne le, ker je slovenščina postala učni predmet (s či-
mer je v primerjavi z Ilirskimi provincami pravzaprav nazadovala), mar-
več zlasti, ker je vzgajala kader uradnikov in duhovnikov ter nove sloje
slovenske inteligence,60 in sicer kljub slabostim, ki jih je med prvimi opa-
žal France Kidrič ter jih pripisoval premalo radikalnim težnjam sloven-
skih preporoditeljev. Po njegovem mnenju prav zaradi tega med slušate-
lji ljubljanske stolice ni bilo skoraj nobenega pomembnejšega književni-
ka, vendar Kidrič v isti sapi dodaja, da so preporoditelji vendarle dosegli,
da so bili učbeniki na podeželju tiskani le v slovenščini, ne pa dvojezič-
no, kot je bilo prej v navadi.61
Drugo šolsko poenotenje je slovenski jezik doživel po marčnih do-
godkih, ko je avstrijsko šolsko ministrstvo na Miklošičevo pobudo iz-
dalo priporočilo o enotni sintaksi in slovnici v šolskih učbenikih, kar bi
bilo možno razumeti tudi kot priznanje obstoja enotnega slovenskega
knjižnega jezika. Poseg oblasti ni bil prvi te vrste, saj je podobno storila
že v t. i. črkarski pravdi, ko je s prepovedjo metelčice in danjčice nehote
omogočila ustoličenje enotnega črkopisa – kot opozarja Schmidt, tiste-
ga črkopisa, ki uporabe slovenščine ni omejeval na rabo na podeželju.62
Po padcu Bachovega absolutizma je buržoazija uvedla bistveno restrik-
tivnejšo in v marsičem nasprotujočo si šolsko politiko, ker je prisilna ger-
manizacija zavirala sicer želeno razširitev obsega izobraževanja.63 Sloven-
ščina kot mehanizem narodne identifikacije in šolstvo kot kolonizator-
ski državni aparat sta bila v konfliktu vsaj v dveh točkah. Ena je bila za-
časne narave: medtem ko je bila slovenščina kot jezik vse bolj priznana –
kljub temu, da je v gimnazijah ostala le učni predmet –, je državni apa-
rat represivno nastopal do dijakov in učiteljstva, kar je zbujalo odpor de-
59 Zwitter, O slovenskem, 116–117.
60 Jože Ciperle, Srednje šole in višji študiji na slovenskem ozemlju do leta 1918, Kronika 24, št. 3 (1976),
137–150; Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 256–258. Ciperle pa opozarja, da je bilo višje šolstvo v tej obliki
l. 1848 ukinjeno, zato se je vprašanje poučevanja slovenskega jezika takrat odprlo na novo.
61 France Kidrič, Ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani, Ljubljanski zvon 54, št. 4, 5, 6 (1934), 374–381.
62 Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 226–228; Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 3,
1848–1870 (Ljubljana: Delavska enotnost, 1988), 97.
63 Schmidt, Zgodovina šolstva 3, 351. Tam je dostopen tudi podrobnejši prikaz položaja slovenščine in
Slovencev v pomarčnem obdbobju in v obdobju do Taaffejeve vlade. Schmidt, Zgodovina šolstva 3,
64–91, 316–400.
tna in neopredeljena.59 Vendar avstrijske oblasti v predmarčni dobi niso
mogle zanemariti sprememb, do katerih je prišlo v Ilirskih provincah,
kar se je po mnenju Jožeta Ciperleta in Vlada Schmidta izrazilo z usta-
novitvijo stolic za slovenski jezik na graškem liceju, v Ljubljani in v Go-
rici (1812, 1817, 1847). Te so brez dvoma vplivale na zedinjevanje naro-
dno-kulturnega trga, ne le, ker je slovenščina postala učni predmet (s či-
mer je v primerjavi z Ilirskimi provincami pravzaprav nazadovala), mar-
več zlasti, ker je vzgajala kader uradnikov in duhovnikov ter nove sloje
slovenske inteligence,60 in sicer kljub slabostim, ki jih je med prvimi opa-
žal France Kidrič ter jih pripisoval premalo radikalnim težnjam sloven-
skih preporoditeljev. Po njegovem mnenju prav zaradi tega med slušate-
lji ljubljanske stolice ni bilo skoraj nobenega pomembnejšega književni-
ka, vendar Kidrič v isti sapi dodaja, da so preporoditelji vendarle dosegli,
da so bili učbeniki na podeželju tiskani le v slovenščini, ne pa dvojezič-
no, kot je bilo prej v navadi.61
Drugo šolsko poenotenje je slovenski jezik doživel po marčnih do-
godkih, ko je avstrijsko šolsko ministrstvo na Miklošičevo pobudo iz-
dalo priporočilo o enotni sintaksi in slovnici v šolskih učbenikih, kar bi
bilo možno razumeti tudi kot priznanje obstoja enotnega slovenskega
knjižnega jezika. Poseg oblasti ni bil prvi te vrste, saj je podobno storila
že v t. i. črkarski pravdi, ko je s prepovedjo metelčice in danjčice nehote
omogočila ustoličenje enotnega črkopisa – kot opozarja Schmidt, tiste-
ga črkopisa, ki uporabe slovenščine ni omejeval na rabo na podeželju.62
Po padcu Bachovega absolutizma je buržoazija uvedla bistveno restrik-
tivnejšo in v marsičem nasprotujočo si šolsko politiko, ker je prisilna ger-
manizacija zavirala sicer želeno razširitev obsega izobraževanja.63 Sloven-
ščina kot mehanizem narodne identifikacije in šolstvo kot kolonizator-
ski državni aparat sta bila v konfliktu vsaj v dveh točkah. Ena je bila za-
časne narave: medtem ko je bila slovenščina kot jezik vse bolj priznana –
kljub temu, da je v gimnazijah ostala le učni predmet –, je državni apa-
rat represivno nastopal do dijakov in učiteljstva, kar je zbujalo odpor de-
59 Zwitter, O slovenskem, 116–117.
60 Jože Ciperle, Srednje šole in višji študiji na slovenskem ozemlju do leta 1918, Kronika 24, št. 3 (1976),
137–150; Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 256–258. Ciperle pa opozarja, da je bilo višje šolstvo v tej obliki
l. 1848 ukinjeno, zato se je vprašanje poučevanja slovenskega jezika takrat odprlo na novo.
61 France Kidrič, Ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani, Ljubljanski zvon 54, št. 4, 5, 6 (1934), 374–381.
62 Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 226–228; Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 3,
1848–1870 (Ljubljana: Delavska enotnost, 1988), 97.
63 Schmidt, Zgodovina šolstva 3, 351. Tam je dostopen tudi podrobnejši prikaz položaja slovenščine in
Slovencev v pomarčnem obdbobju in v obdobju do Taaffejeve vlade. Schmidt, Zgodovina šolstva 3,
64–91, 316–400.
