Page 144 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 144
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
loma zaradi novih pedagoških metod in deloma zaradi narodne identifi-
kacije, ki je prikrito potekala še naprej, s »šolskim branjem« slovenskih
literarnih besedil (Prešernovega Krsta, Levstikovih pesmi ipd.). Druga
točka konflikta je bila raba učbenikov, zopet najizraziteje pri obravna-
vi književnosti. Macunovo Cvetje slovenskega pesništva je bilo tudi za-
radi vsebujočih pesniških tekstov že v času Bachovega absolutizma (leta
1850) zavrnjeno na račun praktično-vzgojnega Bleiweisovega in Kleema-
novega berila; enako se je nekaj let kasneje zgodilo z Janežičevo Slovnico,
ki je bila zavrnjena zaradi cirilskega in glagolniškega dodatka, v resnici
pa priznana po umiku literarnozgodovinskega dodatka l. 1865. Tako je
bil pretežno nekomentiran izbor slovenske literature dosegljiv šele v Mi-
klošičevem berilu leta 1866, tri leta kasneje pa dovoljena Janežičeva anto-
logija slovenske poezije. Vse to kaže na zavedanje oblasti o pomenu naro-
dnoideološke inteprelacije v literaturi in še posebej potrebe po nadzoru
njenega »šolskega branja«, zato ni presenetljivo, da so celo pod najmanj
restriktivno Taafejevo vlado državotvorne predmete na čelu z zgodovino
še poučevali Nemci v nemščini,64 popolna enakopravnost slovenščine pa
je bila dosežene šele v obeh docela slovenskih gimnazijah, zasebnih zavo-
dih Sv. Stanislava (ust. l. 1905) in državni gimnaziji v Gorici (ust. 1913).
Spremembe v šolskem sistemu tako v Kanadi kot v Sloveniji sovpa-
dajo s spremebami na drugih področjih nacionalnega kulturnega trga,
kakor tudi z zmanjšano intenzivnostjo nacionalne interpelacije v lepo-
slovnih besedilih. Margaret Atwood in Malcolm Ross sta opozarjala, da
sta bila kanadski šolski sistem in visokošolsko izobraževanje še sredi pet-
desetih in šestdesetih let 20. stoletja usmerjena pretežno britansko.65 Leta
1968 je bilo objavljeno, t. i. Hodgettsovo poročilo What Culture, What He-
ritage?, ki ga je mogoče šteti za vzporednico Massejevemu in v katerem
avtorji opozarjajo na pomanjkanje nacionalnega čustva, ki bi upošteva-
lo obe »ustanovitveni« etnični skupini, ob stagnaciji kanadskih študij
v poučevanju pa kot rešitev priporoča povečanje kanadskih vsebin v ku-
rikulu.66 Trendi v šolstvu so priporočilom sledili, čeprav je bila diskusi-
ja o preveliki ali premajhni prisotnosti nacionalnih študij, zgodovine in
64 Gestrin in Melik v: Čepič, Zgodovina, 511 isl., 548 isl.
65 Margaret Atwood, Survival: a thematic guide to Canadian literature (Toronto, Ont.: McClelland &
Stewart, 1996), 29–31; Malcolm Ross, The impossible sum of our traditions: reflections on Canadian litera-
ture (Toronto: McClelland and Stewart, 1986), 180; prim. tudi Jurak, Northrop Frye, 235.
66 Za vsa omenjena priporočila gl. npr. A. B. Hodgetts, What culture?: What heritage? A study of civic edu-
cation in Canada (Toronto: Ontario Institute for Studies in Education, 1969), 7, 13.
loma zaradi novih pedagoških metod in deloma zaradi narodne identifi-
kacije, ki je prikrito potekala še naprej, s »šolskim branjem« slovenskih
literarnih besedil (Prešernovega Krsta, Levstikovih pesmi ipd.). Druga
točka konflikta je bila raba učbenikov, zopet najizraziteje pri obravna-
vi književnosti. Macunovo Cvetje slovenskega pesništva je bilo tudi za-
radi vsebujočih pesniških tekstov že v času Bachovega absolutizma (leta
1850) zavrnjeno na račun praktično-vzgojnega Bleiweisovega in Kleema-
novega berila; enako se je nekaj let kasneje zgodilo z Janežičevo Slovnico,
ki je bila zavrnjena zaradi cirilskega in glagolniškega dodatka, v resnici
pa priznana po umiku literarnozgodovinskega dodatka l. 1865. Tako je
bil pretežno nekomentiran izbor slovenske literature dosegljiv šele v Mi-
klošičevem berilu leta 1866, tri leta kasneje pa dovoljena Janežičeva anto-
logija slovenske poezije. Vse to kaže na zavedanje oblasti o pomenu naro-
dnoideološke inteprelacije v literaturi in še posebej potrebe po nadzoru
njenega »šolskega branja«, zato ni presenetljivo, da so celo pod najmanj
restriktivno Taafejevo vlado državotvorne predmete na čelu z zgodovino
še poučevali Nemci v nemščini,64 popolna enakopravnost slovenščine pa
je bila dosežene šele v obeh docela slovenskih gimnazijah, zasebnih zavo-
dih Sv. Stanislava (ust. l. 1905) in državni gimnaziji v Gorici (ust. 1913).
Spremembe v šolskem sistemu tako v Kanadi kot v Sloveniji sovpa-
dajo s spremebami na drugih področjih nacionalnega kulturnega trga,
kakor tudi z zmanjšano intenzivnostjo nacionalne interpelacije v lepo-
slovnih besedilih. Margaret Atwood in Malcolm Ross sta opozarjala, da
sta bila kanadski šolski sistem in visokošolsko izobraževanje še sredi pet-
desetih in šestdesetih let 20. stoletja usmerjena pretežno britansko.65 Leta
1968 je bilo objavljeno, t. i. Hodgettsovo poročilo What Culture, What He-
ritage?, ki ga je mogoče šteti za vzporednico Massejevemu in v katerem
avtorji opozarjajo na pomanjkanje nacionalnega čustva, ki bi upošteva-
lo obe »ustanovitveni« etnični skupini, ob stagnaciji kanadskih študij
v poučevanju pa kot rešitev priporoča povečanje kanadskih vsebin v ku-
rikulu.66 Trendi v šolstvu so priporočilom sledili, čeprav je bila diskusi-
ja o preveliki ali premajhni prisotnosti nacionalnih študij, zgodovine in
64 Gestrin in Melik v: Čepič, Zgodovina, 511 isl., 548 isl.
65 Margaret Atwood, Survival: a thematic guide to Canadian literature (Toronto, Ont.: McClelland &
Stewart, 1996), 29–31; Malcolm Ross, The impossible sum of our traditions: reflections on Canadian litera-
ture (Toronto: McClelland and Stewart, 1986), 180; prim. tudi Jurak, Northrop Frye, 235.
66 Za vsa omenjena priporočila gl. npr. A. B. Hodgetts, What culture?: What heritage? A study of civic edu-
cation in Canada (Toronto: Ontario Institute for Studies in Education, 1969), 7, 13.
