Page 138 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 138
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
dališču ustanovljena Glasbena matica (1872) z glasbeno šolo in zborom
(1882, 1891) ter slovensko Dramatično društvo, iz katerega se je kasneje
razvilo slovensko Deželno gledališče. Glasbena matica in gledališče sta
bila – ob gradnji narodnih domov, novonastalih strokovnih društvih ter
razvoju znanstvenega tiska (F. Kos, J. Jesenko, S. Šubic, F. Lampe) – te-
melj za prevzem prej nemških institucij in po letu 1918 za ustanavljanje
novih slovenskih.38 Glasbena matica pa se je skupaj z Narodnim domom
in novoustanovljeno Narodno galerijo aktivno vključila tudi v udejanje-
nje prvega zametka Slovenske akademije znanosti in umetnosti.39 Filhar-
monično družbo z večinoma nemškim članstvom so leta 1919 prevze-
li slovenski glasbeniki in je bila leta 1921 s stavbo in z glasbeno šolo do-
končno priključena Glasbeni matici. In čeprav ne Matičin instrumen-
talni sestav ne že prej obstoječi konzervatorij nista mogla docela zapol-
niti vrzeli, ki je nastala z razpustitvijo med letoma 1908 in 1913 delujoče
Slovenske filharmonije,40 lahko rečemo, da je bila, upoštevajoč ustanovi-
tev opernega orkestra (1918), od začetka stoletja omogočena ne le slove-
nizacija reproduktivne ravni, marveč tudi prehod skladateljskega ustvar-
janja z institucionalnega okvira čitalništva z vsemi njegovimi slabostmi
– tj. s poudarjenim udejanjanjem kulturnoavtonomistične, pretežno ce-
sarsko legitimistične miselnosti – na raven profesionalnega ustvarjanja
(A. Lajovic, Marij Kogoj).
Prevzem Filharmonične družbe je bil razmeroma tipičen, saj so tudi
druge ustanove doživele naglo slovenizacijo, ki je bila najpogosteje nasil-
na v odnosu do novonastale nemške manjšine. To ne velja le za nemška
družabna središča – kot sta bili Kazina in Nemška hiša –, ki so s čital-
nicami in saloni že prej dobivala svoje slovenske vzporednice,41 marveč
predvsem za ljubljanski gledališki prostor. Ob Deželnem gledališču, ki
je bilo že od leta 1911 naprej izključno slovensko in je bilo v državi SHS
spremenjeno v operno hišo, je po spopadih na Koroškem država zaprla
tudi novo zgradbo samostojnega nemškega gledališča in z letom 1919 va-
38 Med novonastalimi institucijami je smiselno posebej omeniti ponovno oživitev Društva slovenskih
leposlovcev, PEN klub (1929), ki je, denimo, posredovalo v prid slovenščine v učbenikih, ter Naro-
dno in Moderno galerijo (ust. 1918, 1927) – mdr. prim. Čepič, Zgodovina.
39 Ervin Dolenc, Kulturni boj: slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929 (Ljubljana: Cankarje-
va založba, 1996), 23–84.
40 Za podrobnejši zaris Slovenske filharmonije prim. npr. Primož Kuret, 100 let Slovenske filharmonije
1908–2008 (Ljubljana, Slovenska filharmonija), 13–56.
41 Oboje je bilo pomembno vsaj zato, ker se je v kulturni sredini čitalnic in salonov uveljavljal interni
konverzacijski slog, ki so ga gojili izobraženci in meščani za krepitev narodne zavesti, ob tem pa se je
vzpostavila tudi podoba nemškutarja, ki je bil v resnici pojmovan kot pravi sovražnik narodnega gi-
banja. Gl. Juvan, Vezi besedila, 136, 143.
dališču ustanovljena Glasbena matica (1872) z glasbeno šolo in zborom
(1882, 1891) ter slovensko Dramatično društvo, iz katerega se je kasneje
razvilo slovensko Deželno gledališče. Glasbena matica in gledališče sta
bila – ob gradnji narodnih domov, novonastalih strokovnih društvih ter
razvoju znanstvenega tiska (F. Kos, J. Jesenko, S. Šubic, F. Lampe) – te-
melj za prevzem prej nemških institucij in po letu 1918 za ustanavljanje
novih slovenskih.38 Glasbena matica pa se je skupaj z Narodnim domom
in novoustanovljeno Narodno galerijo aktivno vključila tudi v udejanje-
nje prvega zametka Slovenske akademije znanosti in umetnosti.39 Filhar-
monično družbo z večinoma nemškim članstvom so leta 1919 prevze-
li slovenski glasbeniki in je bila leta 1921 s stavbo in z glasbeno šolo do-
končno priključena Glasbeni matici. In čeprav ne Matičin instrumen-
talni sestav ne že prej obstoječi konzervatorij nista mogla docela zapol-
niti vrzeli, ki je nastala z razpustitvijo med letoma 1908 in 1913 delujoče
Slovenske filharmonije,40 lahko rečemo, da je bila, upoštevajoč ustanovi-
tev opernega orkestra (1918), od začetka stoletja omogočena ne le slove-
nizacija reproduktivne ravni, marveč tudi prehod skladateljskega ustvar-
janja z institucionalnega okvira čitalništva z vsemi njegovimi slabostmi
– tj. s poudarjenim udejanjanjem kulturnoavtonomistične, pretežno ce-
sarsko legitimistične miselnosti – na raven profesionalnega ustvarjanja
(A. Lajovic, Marij Kogoj).
Prevzem Filharmonične družbe je bil razmeroma tipičen, saj so tudi
druge ustanove doživele naglo slovenizacijo, ki je bila najpogosteje nasil-
na v odnosu do novonastale nemške manjšine. To ne velja le za nemška
družabna središča – kot sta bili Kazina in Nemška hiša –, ki so s čital-
nicami in saloni že prej dobivala svoje slovenske vzporednice,41 marveč
predvsem za ljubljanski gledališki prostor. Ob Deželnem gledališču, ki
je bilo že od leta 1911 naprej izključno slovensko in je bilo v državi SHS
spremenjeno v operno hišo, je po spopadih na Koroškem država zaprla
tudi novo zgradbo samostojnega nemškega gledališča in z letom 1919 va-
38 Med novonastalimi institucijami je smiselno posebej omeniti ponovno oživitev Društva slovenskih
leposlovcev, PEN klub (1929), ki je, denimo, posredovalo v prid slovenščine v učbenikih, ter Naro-
dno in Moderno galerijo (ust. 1918, 1927) – mdr. prim. Čepič, Zgodovina.
39 Ervin Dolenc, Kulturni boj: slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929 (Ljubljana: Cankarje-
va založba, 1996), 23–84.
40 Za podrobnejši zaris Slovenske filharmonije prim. npr. Primož Kuret, 100 let Slovenske filharmonije
1908–2008 (Ljubljana, Slovenska filharmonija), 13–56.
41 Oboje je bilo pomembno vsaj zato, ker se je v kulturni sredini čitalnic in salonov uveljavljal interni
konverzacijski slog, ki so ga gojili izobraženci in meščani za krepitev narodne zavesti, ob tem pa se je
vzpostavila tudi podoba nemškutarja, ki je bil v resnici pojmovan kot pravi sovražnik narodnega gi-
banja. Gl. Juvan, Vezi besedila, 136, 143.
