Page 136 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 136
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
vloge v tem procesu ni prevzela ena sama skupina ljudi ali celo en sam do-
kument. Razpad monarhije je po prvi svetovni vojni v slovenskem pro-
storu (do)pustil institucionalni vakuum, v katerem je slovenski diskurz
v že obstoječih kulturnih ustanovah bolj ali manj nasilno prevzel mesto
prejšnjega avstrijsko-nemškega. Konflikt podrejenega slovenskega dis-
kurza s kolonizirajočim avstrijskim je bil ob prelomu kljub vsemu bistve-
no močnejši kot v analognem primeru zev med vznikajočim kanadskim
nacionalnim diskurzom in kolonizirajočim britanskim.30 Pri tem bi bil
povsem mogoč tudi pomislek, da so se Slovenci po izhodu iz ene nadreje-
ne državno-nacionalne tvorbe priključili drugi, v kateri je bil njihov po-
ložaj enako neavtonomen. Janez Rotar, denimo, zatrjuje, da so bili Slo-
venci v obeh Jugoslavijah izpostavljeni raznarodovalnemu pritisku zla-
sti v odnosu do jezika, ki naj bi ga oblasti izvajale preko šolstva in drugih
kulturno-političnih ustanov,31 medtem ko Janko Prunk opozarja, da naj
bi Slovenci ob jugoslovanski odpravi Narodne vlade in uvedbi Deželne
vlade ter kasnejše banovinske vlade, ki nista imeli večjih pooblastil, izgu-
bili dejansko politično suverenost nad narodovimi odločitvami, ob tem,
da skoraj ene tretjine ozemlja in prebivalstva niso bili sposobni vojaško
in zunanjepolitično ohraniti v okviru enovite nacionalne države in na-
cionalnega ozemlja.32 Zlasti Prunkova ocena kaže na slovensko notranjo
politično šibkost in postavlja pod vprašaj morebitno delovanje skupne-
ga, avtonomnega kulturnega trga. A po drugi strani le spremembe v trgu
lahko zadovoljivo pojasnijo ošibitev nacionalne interpelacije v sočasnih
literarnih delih, tj. pri Cankarju, Murnu, Ketteju in celo Župančiču.33
30 Čeprav bi bilo terminološki rabi, izhajajoči iz postkolonialističnih študij, mogoče očitati, da avstro-
ogrski imperializem ni bil klasični kolonializem, ker ni imel zunanjih kolonij in so bila razmerja med
»kolonisti« in »koloniziranimi« oziroma med »imperialnim« in »provincialnim« zlasti zaradi me-
šanih lingivističnih, socialnih in kulturnih identitet drugačna in pravzaprav bolj zapletena, je izrazo-
slovje in nekatere koncepte postkolonialističnih teorij vendarle smiselno prenašati tudi na primer
avstroogrske monarhije. O tem gl. Katherine Arens, Central Europe and the Nationalist Paradigm,
Center for Austrian Studies, University of Manitoba, Working Papers, 1996, http://www.cas.umn.
edu/assets/pdf/WP961.PDF; prim. Juvan, Vezi besedila, 138.
31 Janez Rotar, Slovenščina in slovenstvo: pojavi, izkušnje, pogledi (Maribor: Obzorja, 1996), 80 isl.
32 Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon: narodna politika, 1768–1992 (Ljubljana: Državna založba Slove-
nije, 1992), 220 isl.
33 Poseben problem so sočasne Kosovelove pesmi. Kosovel, ki je z izjemo stikov, ki jih je navezoval med
študijem, ostal zunaj slovenskega oziroma jugoslovanskega državnega in kulturnega okvirja, se je v
metaliterarnih posegih večkrat ukvarjal z vprašanjem nacionalnega problema pod italijansko obla-
stjo. Vprašanje pa je, če je ta problem mogoče najti tudi v njegovem literarnem ustvarjanju, čeprav
smo bili v zadnjih letih priče nekaterim prepričljivim opozorilom o povezavi Kosovelovega bese-
dnjaka z narodnim uporom ne le v pesmih iz t. i. ekspresionistične faze, marveč tudi v Konsih. Gl.
npr. Boris Pahor, Srečko Kosovel. (Ljubljana: Društvo 2000, 2008); Janez Vrečko, Kons IKARUS, TI-
GER in fašizem, Keria: Studia Latina et Graeca 11, št. 2 (2010), 345–360.
vloge v tem procesu ni prevzela ena sama skupina ljudi ali celo en sam do-
kument. Razpad monarhije je po prvi svetovni vojni v slovenskem pro-
storu (do)pustil institucionalni vakuum, v katerem je slovenski diskurz
v že obstoječih kulturnih ustanovah bolj ali manj nasilno prevzel mesto
prejšnjega avstrijsko-nemškega. Konflikt podrejenega slovenskega dis-
kurza s kolonizirajočim avstrijskim je bil ob prelomu kljub vsemu bistve-
no močnejši kot v analognem primeru zev med vznikajočim kanadskim
nacionalnim diskurzom in kolonizirajočim britanskim.30 Pri tem bi bil
povsem mogoč tudi pomislek, da so se Slovenci po izhodu iz ene nadreje-
ne državno-nacionalne tvorbe priključili drugi, v kateri je bil njihov po-
ložaj enako neavtonomen. Janez Rotar, denimo, zatrjuje, da so bili Slo-
venci v obeh Jugoslavijah izpostavljeni raznarodovalnemu pritisku zla-
sti v odnosu do jezika, ki naj bi ga oblasti izvajale preko šolstva in drugih
kulturno-političnih ustanov,31 medtem ko Janko Prunk opozarja, da naj
bi Slovenci ob jugoslovanski odpravi Narodne vlade in uvedbi Deželne
vlade ter kasnejše banovinske vlade, ki nista imeli večjih pooblastil, izgu-
bili dejansko politično suverenost nad narodovimi odločitvami, ob tem,
da skoraj ene tretjine ozemlja in prebivalstva niso bili sposobni vojaško
in zunanjepolitično ohraniti v okviru enovite nacionalne države in na-
cionalnega ozemlja.32 Zlasti Prunkova ocena kaže na slovensko notranjo
politično šibkost in postavlja pod vprašaj morebitno delovanje skupne-
ga, avtonomnega kulturnega trga. A po drugi strani le spremembe v trgu
lahko zadovoljivo pojasnijo ošibitev nacionalne interpelacije v sočasnih
literarnih delih, tj. pri Cankarju, Murnu, Ketteju in celo Župančiču.33
30 Čeprav bi bilo terminološki rabi, izhajajoči iz postkolonialističnih študij, mogoče očitati, da avstro-
ogrski imperializem ni bil klasični kolonializem, ker ni imel zunanjih kolonij in so bila razmerja med
»kolonisti« in »koloniziranimi« oziroma med »imperialnim« in »provincialnim« zlasti zaradi me-
šanih lingivističnih, socialnih in kulturnih identitet drugačna in pravzaprav bolj zapletena, je izrazo-
slovje in nekatere koncepte postkolonialističnih teorij vendarle smiselno prenašati tudi na primer
avstroogrske monarhije. O tem gl. Katherine Arens, Central Europe and the Nationalist Paradigm,
Center for Austrian Studies, University of Manitoba, Working Papers, 1996, http://www.cas.umn.
edu/assets/pdf/WP961.PDF; prim. Juvan, Vezi besedila, 138.
31 Janez Rotar, Slovenščina in slovenstvo: pojavi, izkušnje, pogledi (Maribor: Obzorja, 1996), 80 isl.
32 Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon: narodna politika, 1768–1992 (Ljubljana: Državna založba Slove-
nije, 1992), 220 isl.
33 Poseben problem so sočasne Kosovelove pesmi. Kosovel, ki je z izjemo stikov, ki jih je navezoval med
študijem, ostal zunaj slovenskega oziroma jugoslovanskega državnega in kulturnega okvirja, se je v
metaliterarnih posegih večkrat ukvarjal z vprašanjem nacionalnega problema pod italijansko obla-
stjo. Vprašanje pa je, če je ta problem mogoče najti tudi v njegovem literarnem ustvarjanju, čeprav
smo bili v zadnjih letih priče nekaterim prepričljivim opozorilom o povezavi Kosovelovega bese-
dnjaka z narodnim uporom ne le v pesmih iz t. i. ekspresionistične faze, marveč tudi v Konsih. Gl.
npr. Boris Pahor, Srečko Kosovel. (Ljubljana: Društvo 2000, 2008); Janez Vrečko, Kons IKARUS, TI-
GER in fašizem, Keria: Studia Latina et Graeca 11, št. 2 (2010), 345–360.
