Page 137 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 137
Med mitom in institucijami
Kako zapleteno je bilo vprašanje razmerij moči v obeh Jugoslavijah, kaže
dejstvo, da nekateri sociologi propad »jugoslovanskega eksperimenta«
pripisujejo ne le podcenjevanju nacionalizmov v posamičnih republikah,
ampak posebej po Titovi smrti neustrezno ustvarjenim pogojem za sku-
pno jugoslovansko identifikacijo,34 kar bi bilo mogoče tolmačiti tudi kot
neustrezen način centralizacije. Zdi se, da tudi v državi in kasnejši kralje-
vini SHS jugoslovanskih pritiskov ne moremo obravnavati zgolj kot vsi-
ljenega centralizma. Prav dogajanje na področju kulture najbolje potrju-
je pripombo Janka Kosa, da so šli centralistični pritiski toliko daleč, koli-
kor manjši je bil odpor zoper nje, kjer pa so naleteli na meje, so se ustavi-
li. Zato lahko v najslabšem primeru pristanemo na trditev, da je bil polo-
žaj v novi državi dvoumen, saj je ob uveljavljanju cirilice in srbohrvaščine
ter enotne politične ureditve Slovencem vendarle prinesel ustanove, ki so
bile za narodno avtonomizacijo nujne: slovenska sodišča, pošto, železni-
ce, šolstvo in seveda preoblikovanje kulturnih ustanov.35 Slednje so bile
po prvih letih nove države sicer finančno podhranjene, niso pa doživljale
eksplicitnih pritiskov, kar najbrž lahko pripišemo političnim navzkriž-
jem, ki so slabila izvršno moč beograjske oblasti tudi na področju kultu-
re in – kot bomo videli kasneje – še toliko bolj šolstva, obenem pa šibkej-
šemu interesu za vključevanje Slovencev v enovito unitaristično politiko,
ki se je osredotočala na poenotenje srbskega in hrvaškega trga. Slednje so
že leta 1913 nakazali odgovori v anketi, ki jo je izvedla novogoriška Veda
in v kateri je razvidno razmeroma mlačno stališče srbskih in bolj goreče
stališče hrvaških intelektualcev glede morebitne jezikovne ali celo naro-
dne priključitve Slovencev k enotnemu jugoslovanskemu narodu.36
Za razvoj slovenskih kulturnih institucij, ki so bile ustanovljene ali
privzete po letu 1918, je kljub zametkom v 18. stoletju pomembnejši pre-
mik pomenila šele diferenciacija v zadnjih desetletjih 19. stoletja,37 ko
sta bila kot protipol »nemški« Filharmonični družbi in deželnemu gle-
34 O vprašanju skupne jugoslovanske identitete prim. Dusko Sekulic, Garth Massey, in Randy Hod-
son, Who Were the Yugoslavs? Failed Sources of a Common Identity in the Former Yugoslavia,
American Sociological Review 59, št. 1 (1. februar 1994), 83–97.
35 Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev (Ljubljana: Slovenska matica, 1996), 149–50.
36 Za podrobnejše rezultate Vedine ankete in njihovo interpretacijo prim. Rotar, Slovenščina in sloven-
stvo, 41–79.
37 Obenem s povezavo kulturnih institucij z nemškim prebivalstvom so posamezniki iz slovensko go-
voreče elite sprva delovali skoraj izključno v kontekstu »internacionalne kulture« (Jelovšek, Cebej
Maček, Janez Krstnik Dolar idr.) ali, kot v primeru Valvasorja, v okviru nedvoumno izražene pokra-
jinske pripadnosti. Gl. Zdenko Čepič, Zgodovina Slovencev (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979),
345 isl.; Kos, Duhovna zgodovina, 65–67; Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana:
Slovenska matica, 1990), 57.
Kako zapleteno je bilo vprašanje razmerij moči v obeh Jugoslavijah, kaže
dejstvo, da nekateri sociologi propad »jugoslovanskega eksperimenta«
pripisujejo ne le podcenjevanju nacionalizmov v posamičnih republikah,
ampak posebej po Titovi smrti neustrezno ustvarjenim pogojem za sku-
pno jugoslovansko identifikacijo,34 kar bi bilo mogoče tolmačiti tudi kot
neustrezen način centralizacije. Zdi se, da tudi v državi in kasnejši kralje-
vini SHS jugoslovanskih pritiskov ne moremo obravnavati zgolj kot vsi-
ljenega centralizma. Prav dogajanje na področju kulture najbolje potrju-
je pripombo Janka Kosa, da so šli centralistični pritiski toliko daleč, koli-
kor manjši je bil odpor zoper nje, kjer pa so naleteli na meje, so se ustavi-
li. Zato lahko v najslabšem primeru pristanemo na trditev, da je bil polo-
žaj v novi državi dvoumen, saj je ob uveljavljanju cirilice in srbohrvaščine
ter enotne politične ureditve Slovencem vendarle prinesel ustanove, ki so
bile za narodno avtonomizacijo nujne: slovenska sodišča, pošto, železni-
ce, šolstvo in seveda preoblikovanje kulturnih ustanov.35 Slednje so bile
po prvih letih nove države sicer finančno podhranjene, niso pa doživljale
eksplicitnih pritiskov, kar najbrž lahko pripišemo političnim navzkriž-
jem, ki so slabila izvršno moč beograjske oblasti tudi na področju kultu-
re in – kot bomo videli kasneje – še toliko bolj šolstva, obenem pa šibkej-
šemu interesu za vključevanje Slovencev v enovito unitaristično politiko,
ki se je osredotočala na poenotenje srbskega in hrvaškega trga. Slednje so
že leta 1913 nakazali odgovori v anketi, ki jo je izvedla novogoriška Veda
in v kateri je razvidno razmeroma mlačno stališče srbskih in bolj goreče
stališče hrvaških intelektualcev glede morebitne jezikovne ali celo naro-
dne priključitve Slovencev k enotnemu jugoslovanskemu narodu.36
Za razvoj slovenskih kulturnih institucij, ki so bile ustanovljene ali
privzete po letu 1918, je kljub zametkom v 18. stoletju pomembnejši pre-
mik pomenila šele diferenciacija v zadnjih desetletjih 19. stoletja,37 ko
sta bila kot protipol »nemški« Filharmonični družbi in deželnemu gle-
34 O vprašanju skupne jugoslovanske identitete prim. Dusko Sekulic, Garth Massey, in Randy Hod-
son, Who Were the Yugoslavs? Failed Sources of a Common Identity in the Former Yugoslavia,
American Sociological Review 59, št. 1 (1. februar 1994), 83–97.
35 Janko Kos, Duhovna zgodovina Slovencev (Ljubljana: Slovenska matica, 1996), 149–50.
36 Za podrobnejše rezultate Vedine ankete in njihovo interpretacijo prim. Rotar, Slovenščina in sloven-
stvo, 41–79.
37 Obenem s povezavo kulturnih institucij z nemškim prebivalstvom so posamezniki iz slovensko go-
voreče elite sprva delovali skoraj izključno v kontekstu »internacionalne kulture« (Jelovšek, Cebej
Maček, Janez Krstnik Dolar idr.) ali, kot v primeru Valvasorja, v okviru nedvoumno izražene pokra-
jinske pripadnosti. Gl. Zdenko Čepič, Zgodovina Slovencev (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979),
345 isl.; Kos, Duhovna zgodovina, 65–67; Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana:
Slovenska matica, 1990), 57.
