Page 133 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 133
Med mitom in institucijami
v reviji Tamarack ugotavljal, da neodvisnost Kanadčanov ni docela izo-
blikovala kot intelektualno samosvojega naroda, marveč le kot samostoj-
no politično enoto brez izrazitih »duhovnih znamenj«.17 Razlog za to
je najprej treba videti v depresiji, ki je zajela državo v tridesetih letih 20.
stoletja. Na drugi vzrok pa opozarja Matteo Sanfilippo z mnenjem, da je
bila Kanada po prvi svetovni vojni postavljena pred izbiro gospodarske-
ga in diplomatskega partnerja,18 ki se je prav tako zrcalila v vzpostavlja-
nju enotnega kulturnega prostora. Zlasti na založniškem trgu, ki je bil še
posebej podrejen ekonomskim pritiskom, se je pokazalo, kako težko je
bilo oblikovanje srednje poti, in sicer vse dokler se v v ugodnejših gospo-
darskih razmerah po drugi svetovni vojni ni izoblikovala nova, naciona-
listična paradigma enega izmed vodilnih kanadskih ekonomistov Ha-
rolda Innisa, ki je ob podpori filozofa Georga Granta vplivala na radi-
kalizacijo kulturnega nacionalizma pretežno v torontskem krogu pesni-
kov, katerega glasnik je bila Margaret Atwood.19
Leta 1951 je Kraljeva komisija za nacionalni program razvoja lite-
rature, umetnosti in znanosti izdala t. i. Masseyjevo poročilo,20 v kate-
rem analizira obstoječe stanje in priporoča smernice za nadaljnje delo-
vanje kanadskega kulturnega trga – dokument, ki je postal eden najpo-
membnejših zunanjih dejavnikov na povojnem kanadskem kulturnem
trgu. Dvoumnosti, ki jih je prinašalo poročilo – zlasti dejstvo, da je ka-
nadski kulturni trg utemeljevalo v nasprotovanju do Združenih držav
Amerike in šele sekundarno kot odmik od britanskih kulturnih kolo-
nizacijskih praks –, kažejo, da je tudi ta dokument nastajal v okviru idej
intelektualne kulturniške elite t. i. ontarijskega nacionalističnega kroga,
na katero sta s svojimi deli vplivala Grant in Innis. Christina Ziraldo o
njenih nosilcih, med katere smemo šteti Northropa Fryeja in Atwoodo-
17 Douglas Daymond in Leslie Monkman, ur., Towards a Canadian literature: essays, editorials, and mani-
festos (Ottawa: Tecumseh Press, 1984), 399.
18 Matteo Sanfilippo, Margaret Atwood, il Canada e gli Stati Uniti, Rivista di Studi Canadesi/Canadian
Studies Review, št. 7 (1994), 20–21.
19 Innis, ki je svojo politično ekonomijo izoblikoval ob specifično kanadskih temah (značilno je, da se
je ukvarjal s pomenom trgovine s kožuhovino za kolonialni imperij, doktoriral pa s tezo o velikem
nacionalnem projektu – gradnji čezkontinentalne Kanadske pacifiške železnice), in Grant sta svoje
teorije izoblikovala eksplicitno nasprotujoč ameriškemu kulturnemu in ekonomskemu ekspanzio-
nizmu. Prav s to značilnostjo sta vplivala na torontski pesniški krog in zlasti na Atwoodovo, ki je vse
do konca 20. stoletja v literaturi zagovarjala srednjo pot, neodvisno od Velike Britanije in ZDA, in se
prav zato še posebej trudila definirati specifičnost kanadskega nacionalnega karakterja in imaginari-
ja – prim. npr. A. John Watson, Marginal man the dark vision of Harold Innis (Toronto, Ont.: Universi-
ty of Toronto Press, 2006).
20 Vincent Massey, Report of the Royal Commission on National Development in the Arts, Letters,
and Sciences, Library and Archives Canada, Royal Commission on National Development in the Arts, Let-
ters, and Sciences 1949–1951, 1951, http://www.collectionscanada.gc.ca/massey/h5-400-e.html.
v reviji Tamarack ugotavljal, da neodvisnost Kanadčanov ni docela izo-
blikovala kot intelektualno samosvojega naroda, marveč le kot samostoj-
no politično enoto brez izrazitih »duhovnih znamenj«.17 Razlog za to
je najprej treba videti v depresiji, ki je zajela državo v tridesetih letih 20.
stoletja. Na drugi vzrok pa opozarja Matteo Sanfilippo z mnenjem, da je
bila Kanada po prvi svetovni vojni postavljena pred izbiro gospodarske-
ga in diplomatskega partnerja,18 ki se je prav tako zrcalila v vzpostavlja-
nju enotnega kulturnega prostora. Zlasti na založniškem trgu, ki je bil še
posebej podrejen ekonomskim pritiskom, se je pokazalo, kako težko je
bilo oblikovanje srednje poti, in sicer vse dokler se v v ugodnejših gospo-
darskih razmerah po drugi svetovni vojni ni izoblikovala nova, naciona-
listična paradigma enega izmed vodilnih kanadskih ekonomistov Ha-
rolda Innisa, ki je ob podpori filozofa Georga Granta vplivala na radi-
kalizacijo kulturnega nacionalizma pretežno v torontskem krogu pesni-
kov, katerega glasnik je bila Margaret Atwood.19
Leta 1951 je Kraljeva komisija za nacionalni program razvoja lite-
rature, umetnosti in znanosti izdala t. i. Masseyjevo poročilo,20 v kate-
rem analizira obstoječe stanje in priporoča smernice za nadaljnje delo-
vanje kanadskega kulturnega trga – dokument, ki je postal eden najpo-
membnejših zunanjih dejavnikov na povojnem kanadskem kulturnem
trgu. Dvoumnosti, ki jih je prinašalo poročilo – zlasti dejstvo, da je ka-
nadski kulturni trg utemeljevalo v nasprotovanju do Združenih držav
Amerike in šele sekundarno kot odmik od britanskih kulturnih kolo-
nizacijskih praks –, kažejo, da je tudi ta dokument nastajal v okviru idej
intelektualne kulturniške elite t. i. ontarijskega nacionalističnega kroga,
na katero sta s svojimi deli vplivala Grant in Innis. Christina Ziraldo o
njenih nosilcih, med katere smemo šteti Northropa Fryeja in Atwoodo-
17 Douglas Daymond in Leslie Monkman, ur., Towards a Canadian literature: essays, editorials, and mani-
festos (Ottawa: Tecumseh Press, 1984), 399.
18 Matteo Sanfilippo, Margaret Atwood, il Canada e gli Stati Uniti, Rivista di Studi Canadesi/Canadian
Studies Review, št. 7 (1994), 20–21.
19 Innis, ki je svojo politično ekonomijo izoblikoval ob specifično kanadskih temah (značilno je, da se
je ukvarjal s pomenom trgovine s kožuhovino za kolonialni imperij, doktoriral pa s tezo o velikem
nacionalnem projektu – gradnji čezkontinentalne Kanadske pacifiške železnice), in Grant sta svoje
teorije izoblikovala eksplicitno nasprotujoč ameriškemu kulturnemu in ekonomskemu ekspanzio-
nizmu. Prav s to značilnostjo sta vplivala na torontski pesniški krog in zlasti na Atwoodovo, ki je vse
do konca 20. stoletja v literaturi zagovarjala srednjo pot, neodvisno od Velike Britanije in ZDA, in se
prav zato še posebej trudila definirati specifičnost kanadskega nacionalnega karakterja in imaginari-
ja – prim. npr. A. John Watson, Marginal man the dark vision of Harold Innis (Toronto, Ont.: Universi-
ty of Toronto Press, 2006).
20 Vincent Massey, Report of the Royal Commission on National Development in the Arts, Letters,
and Sciences, Library and Archives Canada, Royal Commission on National Development in the Arts, Let-
ters, and Sciences 1949–1951, 1951, http://www.collectionscanada.gc.ca/massey/h5-400-e.html.
