Page 108 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 108
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
del imaginarija, in sicer v podobi razcepljenega narodno-družbenega te-
lesa, ki je povezana z občutkom narodove ogroženosti. Nemoč navzven
se pokaže zaradi pomanjkanja enoznačne, narod potrjujoče zgodovinske
identifikacije; ta pa ni toliko posledica večznačnosti kulturnih obrazcev
kolikor njihove nepopolne diferenciranosti in nekonsistence.
Kosovo poudarjanje naroda kot notranje diferencirane tvorbe in
Bourdieujeva ideja trga, na katerem polno diferencirane različice kultur-
nih vzorcev tekmujejo v medsebojnih kulturnih bojih in obenem ohra-
njajo interes za ohranjanje trga, v okviru naroda zajemata ne le diferenci-
ranost družbenorazrednih, marveč tudi idejnih in intelektualnih polo-
žajev. Vse to pa je bilo v slovenskem prostoru dolgo problematično. Kos
tako ne poudarja le pomanjkljive diferenciacije družbenih slojev, tem-
več dvomi nasploh v diferenciacijo slovenskega razsvetljenstva, katere-
ga književne predstavnike z delno izjemo Vodnika in Linharta prište-
va k baročni literaturi.41 Toda nerazvito meščanstvo in inteligenca sta bila
lahko le delni razlog za nediferenciranost. Drugi razlog je mogoče videti v
janzenizmu. Janzenizem je že za časa protireformacije v slovensko katoli-
štvo vnašal netradicionalne kulturne vrednote, najznačilneje nemški »pro-
testantski« tip avtoritarne družine,42 s tem pa zametke različnih, čeravno ne-
razločenih družbenih in verskih identifikacijskih različic. Poleg tega je, ce-
pljen na utilitarizem, s svojim avtoritativnim nastopom preprečil pravi
razmah svobodomiselstva in namesto tega ohranjal latentno diferencira-
nost družbenih identifikacijskih razlik;43 s tem je preprečil, da bi se različ-
ne identifikacijske različice na skupnem trgu plodneje spopadle oziroma
med seboj vzpostavile dialog.
Šlo je še vedno predvsem za razliko med radikalno slovansko (razli-
čice ilirizma, političnega panslavizma) in radikalno »evropsko« identi-
fikacijo (avstrijski legitimizem), znotraj katere so se cepile še katoliška,
reformacijska in protireformacijska, deloma pa tudi že svobodomisel-
na ali celo ateistična identifikacija. Kako zelo je bila zaradi tega oteže-
na formulacija identifikacijskih različic in nazorskih smeri še v 19. sto-
letju, je možno ilustrirati ob primeru slogaštev, političnega, pa tudi kul-
turnega, udejanjenega v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah
(1843–1902).
V ideološki sferi je vzdušje neradikalnosti sooblikovalo dejstvo, da
sta bili obe prevladujoči skupini inteligence, duhovniška in učiteljska,
41 Kos, Primerjalna zgodovina, 8–53.
42 Makarovič, Od Črne boginje, 99 isl.
43 Kos, Duhovna zgodovina, 119.
del imaginarija, in sicer v podobi razcepljenega narodno-družbenega te-
lesa, ki je povezana z občutkom narodove ogroženosti. Nemoč navzven
se pokaže zaradi pomanjkanja enoznačne, narod potrjujoče zgodovinske
identifikacije; ta pa ni toliko posledica večznačnosti kulturnih obrazcev
kolikor njihove nepopolne diferenciranosti in nekonsistence.
Kosovo poudarjanje naroda kot notranje diferencirane tvorbe in
Bourdieujeva ideja trga, na katerem polno diferencirane različice kultur-
nih vzorcev tekmujejo v medsebojnih kulturnih bojih in obenem ohra-
njajo interes za ohranjanje trga, v okviru naroda zajemata ne le diferenci-
ranost družbenorazrednih, marveč tudi idejnih in intelektualnih polo-
žajev. Vse to pa je bilo v slovenskem prostoru dolgo problematično. Kos
tako ne poudarja le pomanjkljive diferenciacije družbenih slojev, tem-
več dvomi nasploh v diferenciacijo slovenskega razsvetljenstva, katere-
ga književne predstavnike z delno izjemo Vodnika in Linharta prište-
va k baročni literaturi.41 Toda nerazvito meščanstvo in inteligenca sta bila
lahko le delni razlog za nediferenciranost. Drugi razlog je mogoče videti v
janzenizmu. Janzenizem je že za časa protireformacije v slovensko katoli-
štvo vnašal netradicionalne kulturne vrednote, najznačilneje nemški »pro-
testantski« tip avtoritarne družine,42 s tem pa zametke različnih, čeravno ne-
razločenih družbenih in verskih identifikacijskih različic. Poleg tega je, ce-
pljen na utilitarizem, s svojim avtoritativnim nastopom preprečil pravi
razmah svobodomiselstva in namesto tega ohranjal latentno diferencira-
nost družbenih identifikacijskih razlik;43 s tem je preprečil, da bi se različ-
ne identifikacijske različice na skupnem trgu plodneje spopadle oziroma
med seboj vzpostavile dialog.
Šlo je še vedno predvsem za razliko med radikalno slovansko (razli-
čice ilirizma, političnega panslavizma) in radikalno »evropsko« identi-
fikacijo (avstrijski legitimizem), znotraj katere so se cepile še katoliška,
reformacijska in protireformacijska, deloma pa tudi že svobodomisel-
na ali celo ateistična identifikacija. Kako zelo je bila zaradi tega oteže-
na formulacija identifikacijskih različic in nazorskih smeri še v 19. sto-
letju, je možno ilustrirati ob primeru slogaštev, političnega, pa tudi kul-
turnega, udejanjenega v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah
(1843–1902).
V ideološki sferi je vzdušje neradikalnosti sooblikovalo dejstvo, da
sta bili obe prevladujoči skupini inteligence, duhovniška in učiteljska,
41 Kos, Primerjalna zgodovina, 8–53.
42 Makarovič, Od Črne boginje, 99 isl.
43 Kos, Duhovna zgodovina, 119.
