Page 112 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 112
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
z »interesi naroda«; književnost in kritika nista bili avtonomni, tem-
več le eni izmed bolj ali manj pomembnih narodovih opravil,62 in prav
tu sta, kot zatrjuje Paternu, lahko našli stik ne le s slovenskim libera-
lizmom, ampak tudi s Čopovo in Zoisovo koncepcijo kritike.63 »Naro-
dova opravila« pa so bila v Novicah razumljena skoraj v celoti legitimi-
stično in konzervativno, medtem ko so bile druge različice nacionalnega
apela marginalizirane. Niso bile sicer povsem izločene in so bile poseb-
no po Prešernovi smrti podlaga vse pogostejših mnenj, ki niso bila skladna
z običajnejšo novičarsko prakso; takšni sta bili npr. Dežmanova in Mala-
vašičeva obramba Prešerna – pri čemer je značilno, da je Malavašičev pozi-
tivni odnos do Prešerna utemeljen v domovinski tematiki.64 A da je šlo v
takšnih primerih prej za izjemo kot za pravilo, lahko vidimo iz dejstva,
na katerega opozarja Jonatan Vinkler, da je Simona Jenka ob izidu Pe-
smi v Novicah čakal skoraj enak sprejem kot Prešerna, kritika Luke Sve-
tca Podgorskega pa se je navdihovala tudi iz skoraj enakih »narodnopre-
budnih« temeljev.65
Čeprav torej Paternu o Bleiweisovi dobi govori predvsem kot o dobi
stagnacije, je »stagnacijski« tip kritike prevladoval pravzaprav v imenu na-
roda in to tezo nam, nenazadnje, potrjuje Erwin Köstler, ki pokaže na po-
dobno recepcijo Prešernovega Krsta in Máchovega Maja; v obeh primerih
je prevladoval nacionalni horizont pričakovanja, želja po nacionalni ten-
denčnosti, nacionalni utilitarizem pa je tako kot na Slovenskem tudi na
Češkem omejeval ali zavračal vsebinsko ali tematsko spornejše značilno-
sti obeh pesnitev.66 Monopolizirajoča prevlada Novic, ki se je pričela krha-
ti dokaj pozno, je v slovenskem prostoru sooblikovala način mišljenja, ki ga
je dokončno ponazorilo politično slogaštvo: reproducirala je namreč ob-
stoječo potlačitev raznoterih skupnostnih identifikacijskih različic – poli-
tičnih, svetovnonazorskih ali kulturno-estetskih. Različne »repertoarne«
vloge, ki bi kljub homogenizaciji morale obstajati kot raznoliki, a običajni
množični odzivi v družbi, so v veliki meri ostajale v latentnem stanju: priso-
tne, vendar neizražene, nevzpostavljene kot samostojen horizont pomenov
ali protipomenov. Z latentnostjo oziroma s potlačitvijo protipomenov sta
62 Isto, 118.
63 Boris Paternu, Estetske osnove Levstikove literarne kritike (Ljubljana: Slovenska matica, 1962), 21–22.
64 Franc Malavašič, Domorodni listi: Slovensko pesništvo, Kmetijske in rokodelske novice, 1847, http://
w w w.d lib.si/v2/Deta ils. a spx?U R N=U R N:NBN:SI:DOC-OPON X N Y6.
65 Jonatan Vinkler, Pesniki so za to, da domovini rodijo zdrave otroke – Kulturne razmere na Sloven-
skem ob začetku parlamentarizma, v: Jenko, njegov čas in njune reprezentacije (Koper: Fakulteta za hu-
manistične študije, 2011), 111–122.
66 Köstler, Prešernov Krst, 330–331.
z »interesi naroda«; književnost in kritika nista bili avtonomni, tem-
več le eni izmed bolj ali manj pomembnih narodovih opravil,62 in prav
tu sta, kot zatrjuje Paternu, lahko našli stik ne le s slovenskim libera-
lizmom, ampak tudi s Čopovo in Zoisovo koncepcijo kritike.63 »Naro-
dova opravila« pa so bila v Novicah razumljena skoraj v celoti legitimi-
stično in konzervativno, medtem ko so bile druge različice nacionalnega
apela marginalizirane. Niso bile sicer povsem izločene in so bile poseb-
no po Prešernovi smrti podlaga vse pogostejših mnenj, ki niso bila skladna
z običajnejšo novičarsko prakso; takšni sta bili npr. Dežmanova in Mala-
vašičeva obramba Prešerna – pri čemer je značilno, da je Malavašičev pozi-
tivni odnos do Prešerna utemeljen v domovinski tematiki.64 A da je šlo v
takšnih primerih prej za izjemo kot za pravilo, lahko vidimo iz dejstva,
na katerega opozarja Jonatan Vinkler, da je Simona Jenka ob izidu Pe-
smi v Novicah čakal skoraj enak sprejem kot Prešerna, kritika Luke Sve-
tca Podgorskega pa se je navdihovala tudi iz skoraj enakih »narodnopre-
budnih« temeljev.65
Čeprav torej Paternu o Bleiweisovi dobi govori predvsem kot o dobi
stagnacije, je »stagnacijski« tip kritike prevladoval pravzaprav v imenu na-
roda in to tezo nam, nenazadnje, potrjuje Erwin Köstler, ki pokaže na po-
dobno recepcijo Prešernovega Krsta in Máchovega Maja; v obeh primerih
je prevladoval nacionalni horizont pričakovanja, želja po nacionalni ten-
denčnosti, nacionalni utilitarizem pa je tako kot na Slovenskem tudi na
Češkem omejeval ali zavračal vsebinsko ali tematsko spornejše značilno-
sti obeh pesnitev.66 Monopolizirajoča prevlada Novic, ki se je pričela krha-
ti dokaj pozno, je v slovenskem prostoru sooblikovala način mišljenja, ki ga
je dokončno ponazorilo politično slogaštvo: reproducirala je namreč ob-
stoječo potlačitev raznoterih skupnostnih identifikacijskih različic – poli-
tičnih, svetovnonazorskih ali kulturno-estetskih. Različne »repertoarne«
vloge, ki bi kljub homogenizaciji morale obstajati kot raznoliki, a običajni
množični odzivi v družbi, so v veliki meri ostajale v latentnem stanju: priso-
tne, vendar neizražene, nevzpostavljene kot samostojen horizont pomenov
ali protipomenov. Z latentnostjo oziroma s potlačitvijo protipomenov sta
62 Isto, 118.
63 Boris Paternu, Estetske osnove Levstikove literarne kritike (Ljubljana: Slovenska matica, 1962), 21–22.
64 Franc Malavašič, Domorodni listi: Slovensko pesništvo, Kmetijske in rokodelske novice, 1847, http://
w w w.d lib.si/v2/Deta ils. a spx?U R N=U R N:NBN:SI:DOC-OPON X N Y6.
65 Jonatan Vinkler, Pesniki so za to, da domovini rodijo zdrave otroke – Kulturne razmere na Sloven-
skem ob začetku parlamentarizma, v: Jenko, njegov čas in njune reprezentacije (Koper: Fakulteta za hu-
manistične študije, 2011), 111–122.
66 Köstler, Prešernov Krst, 330–331.
