Page 110 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 110
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
strani pa konzervativnejši Slomškov in Jeranov krog. Kos zato upraviče-
no meni, da je na obeh straneh manjkala predvsem polna, notranja du-
hovno-filozofska podlaga, ki bi omogočala dialog, in v zvezi s tem opo-
zarja, da je do takšne modernizacije prišlo šele tik pred razpadom Av-
stro-Ogrske, pa še ta je bila bolj politična kot duhovna.51
Bleiweisove Novice, ki so bile nekakšen predhodnik slogaštva, so
prav tako značilno monopolizirale politično in kulturno misel, kar so
dovolj izrazito pokazale vsaj raziskave Borisa Paternuja. Ob marčni revo-
luciji so bile Novice sicer edine, ki so izrazile politična stališča tudi v na-
rodnostnem smislu,52 zapolnitev te vrzeli pa je možno pojmovati kot po-
glavitni prispevek k potrebni diferenciaciji identifikacijskih različic v na-
rodni tvorbi. Velja pritrditi tudi Igorju Grdini, ki opozarja, da je bilo za-
radi nekontinuitete institucij in tradicije periodičnega tiska šele od No-
vic dalje mogoče razvijati kategorije, ki so bistvene za mišljenje jezika in
za odnos do njega, kakršen je značilen za dobo modernih narodov.53 Gr-
dina sicer poudarja odprtost Bleiweisove uredniške politike zlasti na lite-
rarnem področju, vendar pa so bile Novice, če zanemarimo medobdobje
med letoma 1848 in 1850, do l. 1868 ob Zgodnji Danici (1849–1904) edi-
ni časopis v slovenskem jeziku. Že ta položaj je omogočal prevlado zgolj
ene nazorske možnosti in s tem neradikalne obravnave narodnostnega
vprašanja.54 Čeprav je po letu 1868 Slovenski narod omogočil izražanje
drugačnih nazorskih identifikacij, so Novice že prej in deloma kasneje
bistveno zaznamovale identifikacijske mehanizme s prevlado omejene-
ga kroga različic (legitimistična kulturna avtonomija namesto politične-
ga boja; kontekst avstroogrske; konzervativna baza naroda namesto ra-
znolikega idejnega diapazona). Monopolizacijo je bilo zlasti mogoče za-
slediti v uredniški politiki na literarno-kulturnem področju, kajti Novi-
ce so, opravičene z bojem proti ilirizmu, posebej močno nastopile zoper
prve Janežičeve, Pajkove in Razlagove poizkuse literarnih revij med le-
toma 1850 in 1853 ter tako zavrle morebitno diferenciacijo na področju
periodike. Bleiweis je povrhu vsega izdajal Slovenski koledarček in oči-
tno je bil trg z obema publikacijama zasičen, glede na to, da je bil Janeži-
51 Kos, Duhovna zgodovina, 117–119, 122–123.
52 Zlasti mislim na ponatis Majarjevega članka Slava bogu na višavah, na poziv dunajstih študentov Mili
bratje slovenski ter zopet na Majarjev članek Kaj Slovenci terjamo; vsi trije se odločno izrekajo za Zedin-
jeno Slovenijo, kar je spodbudilo močno nemško protirekacijo v Ljubljani. Gl. Prunk, Slovenski narodni
vzpon, 53–56.
53 Grdina, Od rodoljuba, 111.
54 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 1–2 (Klagenfurt: Drau- Verl.- und Druckges, 1968),
132–135; Grafenauer, Zgodovina slovenskega 5, 311–314.
strani pa konzervativnejši Slomškov in Jeranov krog. Kos zato upraviče-
no meni, da je na obeh straneh manjkala predvsem polna, notranja du-
hovno-filozofska podlaga, ki bi omogočala dialog, in v zvezi s tem opo-
zarja, da je do takšne modernizacije prišlo šele tik pred razpadom Av-
stro-Ogrske, pa še ta je bila bolj politična kot duhovna.51
Bleiweisove Novice, ki so bile nekakšen predhodnik slogaštva, so
prav tako značilno monopolizirale politično in kulturno misel, kar so
dovolj izrazito pokazale vsaj raziskave Borisa Paternuja. Ob marčni revo-
luciji so bile Novice sicer edine, ki so izrazile politična stališča tudi v na-
rodnostnem smislu,52 zapolnitev te vrzeli pa je možno pojmovati kot po-
glavitni prispevek k potrebni diferenciaciji identifikacijskih različic v na-
rodni tvorbi. Velja pritrditi tudi Igorju Grdini, ki opozarja, da je bilo za-
radi nekontinuitete institucij in tradicije periodičnega tiska šele od No-
vic dalje mogoče razvijati kategorije, ki so bistvene za mišljenje jezika in
za odnos do njega, kakršen je značilen za dobo modernih narodov.53 Gr-
dina sicer poudarja odprtost Bleiweisove uredniške politike zlasti na lite-
rarnem področju, vendar pa so bile Novice, če zanemarimo medobdobje
med letoma 1848 in 1850, do l. 1868 ob Zgodnji Danici (1849–1904) edi-
ni časopis v slovenskem jeziku. Že ta položaj je omogočal prevlado zgolj
ene nazorske možnosti in s tem neradikalne obravnave narodnostnega
vprašanja.54 Čeprav je po letu 1868 Slovenski narod omogočil izražanje
drugačnih nazorskih identifikacij, so Novice že prej in deloma kasneje
bistveno zaznamovale identifikacijske mehanizme s prevlado omejene-
ga kroga različic (legitimistična kulturna avtonomija namesto politične-
ga boja; kontekst avstroogrske; konzervativna baza naroda namesto ra-
znolikega idejnega diapazona). Monopolizacijo je bilo zlasti mogoče za-
slediti v uredniški politiki na literarno-kulturnem področju, kajti Novi-
ce so, opravičene z bojem proti ilirizmu, posebej močno nastopile zoper
prve Janežičeve, Pajkove in Razlagove poizkuse literarnih revij med le-
toma 1850 in 1853 ter tako zavrle morebitno diferenciacijo na področju
periodike. Bleiweis je povrhu vsega izdajal Slovenski koledarček in oči-
tno je bil trg z obema publikacijama zasičen, glede na to, da je bil Janeži-
51 Kos, Duhovna zgodovina, 117–119, 122–123.
52 Zlasti mislim na ponatis Majarjevega članka Slava bogu na višavah, na poziv dunajstih študentov Mili
bratje slovenski ter zopet na Majarjev članek Kaj Slovenci terjamo; vsi trije se odločno izrekajo za Zedin-
jeno Slovenijo, kar je spodbudilo močno nemško protirekacijo v Ljubljani. Gl. Prunk, Slovenski narodni
vzpon, 53–56.
53 Grdina, Od rodoljuba, 111.
54 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 1–2 (Klagenfurt: Drau- Verl.- und Druckges, 1968),
132–135; Grafenauer, Zgodovina slovenskega 5, 311–314.
